Sorte vinske trte na Primorskem

Iz zgodovine: Različni viri navajajo da se je davnega leta 1632 baronica Aurora Formentini iz Gorice poročila z madžarskim baronom Adamom Batthayanijem in med drugim za doto prinesla na Madžarsko tudi 300 trsov sorte tokaj. Po neki legendi naj bi ime sorti dali prav slovenski kmetje, ki so obdelovali vinograde družine Formentini in ko so jih lastniki povprašali, od kje so dobili trse, ki rastejo v vinogradu, so odgovarjali »TUKAJ«, kar naj bi seveda pomenilo, da so od tu. Od tod naj bi prišlo poimenovanje sorte, saj naj bi iz »tukaj« nastalo ima sorte tokaj. Italijani so se oskrbeli še z zgodovinskimi in drugimi viri, ki utrjujejo njihovo tezo, da je tokaj italijanska sorta, ki se ji ne nameravajo odpovedati, prav tako pa tudi ne njenemu imenu.

Vino:  Vonj zelenega sauvignona spominja na mandeljne, melone, grenivke, jagode in poljske cvetice. Cvetica je srednje intenzivna in vino je slamnato rumene barve z zelenkastimi odtenki. Okus je poln, ekstrakten, topel, nižje kislosti in prijetne harmonije. Grozdje predelamo v mirno, sveže, aromatično vino. Vino lahko uporabljamo tudi kot osnovo za pridelavo zvrsti.

Iz zgodovine: Po Dalmassu so sorto pinela gojili v Furlaniji že v 14. stoletju. Proti koncu 19. stoletja jo omenja Carpo kot vinsko sorto, ki jo v večjem obsegu gojijo v okolici Padove. Leta 1932 je bila opisana v publikaciji Agrarnega inštituta iz Gorice kot krajevna sorta, ki je razširjena predvsem po gričih Vipavske doline. Pinelo je opisal že pred tem Vertovec, ki jo imenuje »Pinjela« in navaja, da je razširjena po vseh vipavskih vinogradih. Poznana sta bila dva tipa pinele – pinela z rumenkastim lesom, bolj žlahtna in pinela z rdečkastim lesom, belimi očesi, ki se rada osiplje. Pred tridesetimi leti je bila tretja najbolj razširjena bela sorta na Vipavskem, danes je zasajena le še na petdesetih hektarjih.

Vino: Pinela ima svojevrsten, eleganten in nežen vonj s cvetličnim in sadnim značajem. Vino je rumenkaste barve z zelenkastimi odtenki. Njen vonj in okus sta svojevrstna. Okus je poln, prijeten in harmoničen. K svežini vina pripomore bogatejša kislina, k pitnosti pa rahlo nižji alkohol, ki učinkuje prijetno in toplo. Grozdje lahko predelamo v sveže, mlado vino ali ga mešamo z ostalimi sortami v zvrsti. Z podaljševanjem časa zorenja na trti, se sladkorna stopnja zvišuje, kisline ustrezno padejo in ob ustrezni tehnologiji pridelamo ekstraktno bogato, polno in harmonično vino, ki ga lahko uvrščamo v sam vrh kakovostnih vin.

Iz zgodovine: Matija Verotvec je prvi opisal zelen in zanj pravi, da ima posebno žlahtni duh in navaja dva tipa  zelena - z jajčastimi in z okroglimi jagodami. Domačini - Vipavci so vino zelen včasih imenovali dišava, ker je napolnil prostor s posebnim vonjem, kjer so ga pili.
Odkup grozdja v Vinarski zadrugi v Vipavi je leta 1908 že potekal po sortah in po terminskem razporedu in zelen je bil najboljše plačana sorta.

Sladkorni cenik:

V časopisu Kmetovalec je bil leta 1909 objavljen članek s pomenljivim naslovom »Vipavci, cepite zelen !«, v katerem navajajo trditve kranjskega vinskega nadzornika Skalickya, da je v Pragi zelen zelo iskano vino.

Vino: Zelen je polaromatična sorta, ki nežno diši, izraženi so prepoznavni sadni toni jabolk in hrušk. Vonj je bogat, sorten in izjemno prijeten. Aroma je kompleksna in jo težko primerjamo s kakšnimi koli drugimi aromatičnimi profili. Vino je slamnato rumene barve s poudarjenimi zelenkastimi odtenki. Okus je bogat na ekstraktu, krepak, rahlo aromatičen, poln, primerno svež in harmoničen. Sladko-kisle zaznave, ki se dolgo časa sproščajo v ustih so v ravnotežju in nakazujejo na polnost vina. Grozdje zelena lahko predelamo v sveže, mlado vino ali ga kontrolirano maceriramo. Tako pridelamo vrhunsko suho vino ali  vino z rahlo zaznavnim ostankom nepovretega sladkorja – polsuho vino, ki se lepo druži z nekoliko višjo kislino. Zadnja leta je na trgu tudi kot peneče vino.

V vinorodni deželi Primorski je najbolj razširjena v Slovenski Istri, veliko jo je tudi v Vipavski dolini, na Krasu in nekoliko manj v Goriških Brdih. Malvazija s svojo bujnostjo in svetlo zelenim, velikim listjem in ovalnimi, podolgovatimi grozdi že na daleč opozarja nase. Njena rast in bujnost nam kažeta, da z lahkoto izkoristi vso obilico sonca in toplote, ki sta ji na Primorskem na voljo in ju preoblikuje in uskladišči v grozdju, listju in dolgem, močnem lesu. Zori srednje pozno in nas ob trgatvi v vinogradih pozdravlja s svetlečimi grozdi in hrustljavimi, zlato rumenimi jagodami in obljublja harmonično vino prijetnega vonja in okusa.

Iz zgodovine: Matija Vertovec je malvazijo uvrstil med bele, bolj žlahtne sorte in zanjo piše, da so grozdi malvazije »kar najlepši podobe, 6-12 palcev dolgi, hrustljavih zlato rumenih jagod«. Opisal je sedem različnih tipov Malvazije – »1-debela rodovitna, 2-debela oprhljivka, 3-malvazija s srednje debelimi jagodami – najbolj čislana,4- z drobnimi jagodami - dobra, 5- z drobnimi jagodami, ki zaroda ne pokaže, 6- z drobnimi jagodami, ki  pri nas ne dozori in 7-malvazija s podolgovatimi grozdi.« 

Malvazija se je na Primorskem zelo razširila po prvi, še močneje pa po drugi svetovni vojni. V tem času so jo vinogradniki zelo cenili, saj je zagotavljala stalne in kakovostne pridelke. Vinogradniki iz Šempasa na Vipavskem se spomnijo, da so jo njihovi »nonoti« imenovali »zabela za vino«, ker je bilo njeno grozdje vedno zelo sladko in dobro.  Na Krasu – v okolici Gorjanskega ji še vedno rečejo »sladkominka« in s tem potrjujejo njen sloves dobre, sladke sorte. 
Vino: Vonj malvazije spominja na cvetočo akacijo ali sveže seno, ki se prepleta z vonji marelice, breskve, tropskega sadja ter mandeljnov. Vino je zlato rumene barve, pri mladem vinu lahko zasledimo tudi nežno zelene odtenke. 

Malvazija je pol aromatična sorta. Njen okus preseneti s svežino in polnostjo in z značilno, prijetno, nižjo kislino, ki se ob koncu prepleta z rahlo grenkim okusom po mandljih. Grozdje predelamo v svežo, mirno, sortno malvazijo. Lahko ga tako kot rebulo kratkotrajno maceriramo in zorimo v lesenih sodih. Zelo primerna je za pridelavo zvrsti, vina poznih trgatev in posebnih vin ter  kot osnova za peneče vino. Na Vipavskem jo uporabljajo v zvrsti Pikolit, posebnem vinu pridelanem iz sušenega grozdja. 

 Zori srednje pozno. Vinogradniki so merlot množično sadili v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja in od takrat je ostal priljubljena sorta, ki ne razočara niti vinogradnika, ne vinarja. Najprej so merlot sadili na Vipavskem in v Zaloščah so se vaščani norčevali iz »Milkota Ivančevga«, češ, da bo moral vino – merlot piti s »podbradnikom« kot se po domače rekli slinčku. Do takrat so na Vipavskem namreč pridelovali in pili le bela vina.

Vino: Cvetica spominja na vonj pokošene trave, sveže gozdne sadeže,  murvo in slive. Procesi staranja cvetico oplemenitijo z značilnimi vonjavami suhih sliv, marmelade, dozorelih gozdnih sadežih. Vino je češnjeve do karminasto  rdeče barve. Okus vina je bogat, skladen in saden. Mehkobo merlota pripisujemo izgubi agresivnih taninov. Spremeni se predvsem retronazalna prepoznavnost vina. Sorta merlot omogoča širok spekter predelave. Vinarji pridelujejo odlične rose–je in mlada vina. Merlot še posebej navdušuje če maceriramo drozgo in po fermantaciji vino zori v velikih lesenih ali manjših barrique sodih. 

Iz zgodovine: Anton Muznik v delu Goriško podnebje (Clima Goritiense) iz leta 1781 označi rebulo, da je »med belimi vini na prvem mestu po sladkobi in plemenitosti, je vino, ki ima najboljšo vinsko cvetico«.
Matija Vertovec je rebulo uvrstil na prvo mesto med belimi, bolj žlahtnimi sortami in opisal je šest tipov rebule: »1-rebula z nekoliko večjimi grozdi, Zelenika imenovana, 2-rebula z nekoliko manjšimi in bolj sladkimi grozdi, 3-rebula na pol oprhljivka, 4-rebula oprhljivka z velikim perjem, debelim in daljšim lesom, 5-rebula nora, ki nič ne da, 6-rebula z majhnim in bolj narezanim perjem.«

Vino: Vonj je svež, saden in spominja na dozorele hruške ali fige. Cvetica je prijetna in prepoznavna, vino je slamnato rumene barve z zelenkastimi odtenki.

Ob pravilni tehnologiji se v vinu ohrani veliko topnega CO2, ki daje vinu svežino in občutek zadovoljstva pri uživanju. Vino je suho, okus je pri večini osvežujoč, živahen, harmonija kislin mu daje pitkost. Grozdje lahko predelamo v svežo, lahkotno vino ali pa  ga kratkotrajno  maceriramo in zorimo v lesenih sodih. Je glavna sorta za poznano zvrst Vipavec in druge primorske  zvrsti. Ob primerni tehnološki zrelosti daje odlično osnovo za peneča vina in vina iz sušenega grozdja.

Iz zgodovine: Maksimilijan Ripper, nadzornik na kmetijskem poskuševališču v Gorici, je bil tako navdušen nad teranom, da je opravil številne analize terana in leta 1912 napisal knjižico »Kraški teran«. Med drugim je zapisal, da »prijetna kislina v teranu nas draži in vabi, da ga le naprej pijemo in nam prav očitno vzbuja tek, da nam po njem tudi jed diši.«

Vino: Sadna, sortna cvetica spominja na maline, rdeči ribez in borovnice. Vino je temnordeče, karminaste barve z rubinastimi in vijoličnimi toni.  

Za vino je značilna visoka kislina in zmerna alkoholna stopnja, kljub temu pa se vino odlikuje po bogatem ekstraktu, ki mu daje čvrstost in polnost. Kot mlado vino je precej ostro, po biološkem razkisu pa postane mehko in prijetno. Sestavni del tehnologije pridelave vina teran je delna ali popolna jabolčno-mlečno kislinska fermentacija imenovana biološki razkis, ki odločilno vpliva na senzorične lastnosti. Običajno steče takoj po končani alkoholni fermentaciji. Mlečna kislina daje  vinu žametno mehkobo, ki omili naravno visoko kislost, ki jo grozdje prinese iz vinograda. Teran ima značilno višjo vsebnost polifenolov. Vino ponujamo mlado, vendar ob primerni tehnologiji in dobri dozorelosti grozdja, pridelamo lahko tudi vino, ki ga staramo več let.  

Iz zgodovine: Matija Vertovec piše, da je refošk »laška, posebno žlahtna trta za terane«. Našteje dva tipa refoška – debeli in drobni in v »Sporočilu slovenskim vinorednikom« priporoča od rdečih sort sajenje samo refoška, da bi pridelali boljša in žlahtnejša vina kot do sedaj.

Vino: Vonj vina je značilno saden in svež, spominja na maline in ribez, včasih je tudi travnat.
Refošk vedno prepoznamo po zelo intenzivni in globoki temno rdeči, rubinasti barvi z modro-vijoličnim odtenki, ki so pri mladem vinu še bolj izraziti. Mlado vino je živahno, kiselkasto, sveže, sadno in bogato na mineralnih snoveh. po biološkem razkisu postane blago, zrelo in gladko. Refošk je fenolno bogato vino, vendar ne s tanini, temveč z antociani, ki so razlog za intenzivno barvo. Grozdje lahko predelamo v sveže vino, kot peneče vino ali celo kot sladki refošk.

Jaz čutim danes vseh živih dan.
Moje srce kipi in pólje,
Moja duša je židane volje,
Kot bila bi pila kraški teran.

(Oton Župančič)