Rebula

Je glavna in najštevilčnejša bela sorta v Goriških Brdih in Vipavski dolini, uspeva na višjih legah, na lapornatih tleh, dozoreva srednje pozno.

Iz zgodovine: Anton Muznik v delu Goriško podnebje (Clima Goritiense) iz leta 1781 označi rebulo, da je »med belimi vini na prvem mestu po sladkobi in plemenitosti, je vino, ki ima najboljšo vinsko cvetico«.
Matija Vertovec je rebulo uvrstil na prvo mesto med belimi, bolj žlahtnimi sortami in opisal je šest tipov rebule: »1-rebula z nekoliko večjimi grozdi, Zelenika imenovana, 2-rebula z nekoliko manjšimi in bolj sladkimi grozdi, 3-rebula na pol oprhljivka, 4-rebula oprhljivka z velikim perjem, debelim in daljšim lesom, 5-rebula nora, ki nič ne da, 6-rebula z majhnim in bolj narezanim perjem.«

Vino: Vonj je svež, saden in spominja na dozorele hruške ali fige. Cvetica je prijetna in prepoznavna, vino je slamnato rumene barve z zelenkastimi odtenki.

Ob pravilni tehnologiji se v vinu ohrani veliko topnega CO2, ki daje vinu svežino in občutek zadovoljstva pri uživanju. Vino je suho, okus je pri večini osvežujoč, živahen, harmonija kislin mu daje pitkost. Grozdje lahko predelamo v svežo, lahkotno vino ali pa  ga kratkotrajno  maceriramo in zorimo v lesenih sodih. Je glavna sorta za poznano zvrst Vipavec in druge primorske  zvrsti. Ob primerni tehnološki zrelosti daje odlično osnovo za peneča vina in vina iz sušenega grozdja.