Strokovni nasveti

1. Letna rez v nasadih breskev

V nasadih breskev je letna ali zelena rez enako pomembna kot zimska, ponekod pa postaja celo pomembnejša. Zeleno rez izvajamo večkrat med vegetacijo. Klasičen primer zelene rezi je izrezovanje bohotivk ali vodenih poganjkov ali roparic kot jih ponekod imenujejo. To izrezovanje opravimo vsaj dvakrat letno in to v juniju v manjšem obsegu ter v juliju v večjem obsegu. Namen izrezovanja bohotivk je boljša osvetlitev krošnje, ki vpliva na boljšo obarvanost plodov in boljšo prehranjenost šibkejših poganjkov, da lahko nastavijo ali diferencirajo cvetne brste za naslednje leto.

Pri prvi letni rezi odstranimo le nekaj najbolj razraščenih bohotivk, ker ta rez ne sme biti preveč intenzivna. Če premočno režemo bomo izzvali naknadno rast, poganjki bodo slabo dozoreli in ne bodo nastavili cvetnih brstov. Pri drugi rezi v juliju ali začetku avgusta lahko izrežemo nekaj več bohotivk in tudi praznih šib na koncu poganjkov predvsem v zgornjem delu krošnje. V spodnjem delu krošnje lahko nekatere bohotivke zavijemo z roko in upognemo v vodoravni položaj, da jim onemogočimo nadaljnjo rast ter senčenje plodov in šib. Istočasno ohranimo listno površino, ki pomaga prehranjevati plodove. Pozimi lahko tako šibo uporabimo kot rodno, če jo potrebujemo ali pa jo izrežemo. Prav tako lahko daljše enoletne šibe, ki kažejo začetek razraščanja upognemo z roko v vodoravni položaj in tako preprečimo, da bi se razrasle in postale bohotivke. Vse te ukrepe lahko uporabimo v spodnjem delu krošnje, kjer upognjeni poganjki ne zasenčujejo več vejic pod seboj. V zgornjem delu krošnje uporabimo ta način le izjemoma.

Pri letni rezi izrezujemo najmočnejše in najbolj navpično rastoče poganjke, v nasprotju z nekoč uveljavljeno prakso, ko se je izrezovalo šibke poganjke iz notranjosti krošnje in tako neposredno pospeševalo golitev spodnjega dela dreves. Pri višjih drevesih nam ne sme zmanjkati časa za izrezovanje bohotivk iz vrhov, kar se tudi velikokrat dogaja. Letno rez vedno pričnemo z izrezovanjem bohotivk iz vrhov in nadaljujemo z rezjo spodnjih delov krošnje.

 

 

 

Letos sajenim breskovim okulatom porežemo vse stranske vejice po celotni višini debla (50 -  60 cm). Odstranimo tudi pinciran drugi poganjek, če so sadike imele vstavljena dva žlahtna brsta in sta oba odgnala. Konec julija ali v začetku avgusta odstranimo tudi čep in rano premažemo z cepilno smolo ali podobno zaščitno pasto.

 

 

V mladih nasadih pride pri zeleni rezi v poštev predvsem pinciranje, ko odščipnemo vršičke vsem poganjkom, ki konkurirajo vrhu, ali pa izrežemo konkurenčne poganjke v celoti.

Če je vršiček poškodovan od vetra, breskovega zavijača ali molja, ga odrežemo na najbolj ustrezen stranski  poganjek, da bo prevzel vlogo vrha.

V nasadih, kjer ni bilo pridelka, se lahko izvede letno rez, ki nadomešča zimsko. Pri tej rezi se izreže vse izrojene vejice na prvi stranski poganjek tako, da se ohrani osnovno gojitveno obliko in dovolj mladega lesa, ki bo v naslednjem letu rodil. Pri tem pazimo, da ne odstranimo več kot polovico listne površine. Preostali les se bolje založi s hranilnimi snovmi in bolje diferencira oziroma nastavi cvetne brste. Take letne rezi ne smemo izvesti prezgodaj, ampak šele po 10. do 15. avgustu, vendar pred 15. septembrom. Pozimi izvršimo le še dodatno redčenje rodnega lesa.

Tudi v nasadih, ki so rodili, lahko izvedemo tako rez po obiranju. Tudi v tem primeru pazimo, da ne odstranimo več kot polovico listja.

---

2. Letna rez češenj

Za rodna drevesa češenj je letna rez najpomembnejša oziroma edina rez. Z njo lahko pričnemo po končani prvi rasti, to se pravi v mesecu avgustu, lahko tudi prve dni septembra. Cilj rezi je osvetlitev krošnje, ki omogoči obraščanje in tudi rodnost v notranjosti.

 

Izrežemo premočne in prenavpične veje na vrhu drevesa. Če imamo pregosto krošnjo, lahko poredčimo tudi ogrodne veje v notranjosti krošnje. Na ogrodnih vejah  izrezujemo navpično rastoče veje ali vejice. Vejice, ki imajo še listne ali cvetne brste pri osnovi izrezujemo na 10 centimetrske čepe, ki bodo še nekaj časa rodili. Pokončno rastoče konice ogrodnih vej odvajamo - to se pravi odrežemo na bolj položno rastoče poganjke. Pri starejših drevesih s povešenimi vejami te veje spodrezujemo, kar pomeni, da odrežemo povešeni del veje na nekoliko bolj navzgor rastoče poganjke.

Vse večje rane, ki nastanejo pri rezi, namažemo z eno od past za premazovanje ran.

 

 

 

Na eno do triletnih drevesih praktično ne izvajamo letne rezi, ampak samo razpiranje vej do kota 50-80 stopinj od navpičnice.

---

3. Letna rez marelic

Tudi marelice v rodnosti obrezujemo podobno kot češnje. Skrbeti moramo, da imamo dovolj enoletnega lesa, majskih kitic ter cvetnih rozet, na katerih dobimo rodnost.  Pri rezi moramo upoštevati tudi sorto.

Različne sorte rodijo na različnem lesu in glede na tip rodnosti razdelimo sorte v tri skupine:

1. Sorte, ki rodijo na vseh tipih rodnega lesa vključno s predčasnimi poganjki so: Tirynthos, Boccuccia, Palumella, San Castrese, Portici, Bella di Imola, Aurora, Harcot, Laycot.Bora

2. Sorte, ki rodijo predvsem na rozetah, malo na majskih kiticah in redko na rodnih šibah so: Antonio Errani, Sungiant, Cafona

3. Sorte, ki rodijo predvsem na rozetah, na majskih kiticah in na predčasnih poganjkih so: Reale d’Imola, Bergeron.

Rez marelic se mora prilagajati tipu rodnosti posameznih sort. Pri tretji skupini je potrebno krajšati vse rodne šibe takoj po obiranju, da dobimo predčasne poganjke, ki bodo rodili.

Pri drugi skupini preredčimo enoletne šibe, da na preostalih v naslednjem letu stimuliramo razvoj rozet in majskih kitic.

Pri prvi skupini preredčimo krošnjo in odstranjujemo nad 4 leta star rodni les, na katerem dobimo plodove slabše kvalitete.

Tudi pri gojenju prva leta več razpiramo kot režemo razen tam, kjer želimo z rezjo doseči  večje obraščanje. Tako rez izvajamo tik pred začetkom vegetacije, ali pa se poslužujemo pinciranja - odstranjevanja vršičkov v juniju.

Pri tistih sortah iz novejšega sortimenta, ki nastavijo preveč rodnega lesa, bo treba izvajati tudi klasično zimsko rez tik pred cvetenjem, ki je še najbolj podobna rezi breskev in s katero zmanjšamo količino rodnega lesa in dobimo debelejše plodove. Za primerno debelino plodov je potrebno tudi ustrezno redčenje.

Pri češnjah in marelicah, ki jih ne bomo rezali, se nam bo rodnost selila na obod krošnje in navzgor, slabšala se bo kvaliteta in pridelovanje bo postajalo vedno dražje.

---

4. Letna rez sliv

Pri slivah se v poletnem času po zaključeni rasti izrezuje predvsem bohotivke, koreninske izrastke in veje izrasle pod prvimi ogrodnimi vejami. Dobro je tudi, da sprostimo vrh in upognemo veje, ki jih bomo uporabili za nove ogrodne veje.

---

5. Rez po neurjih (veter, toča,…)

Letošnje  vremensko dogajanje je bilo in je zelo pestro predvsem za kmetovalce, v našem primeru sadjarje in njihovo skrb za obvarovanje pridelka in sadnega drevja. Poleg spomladanske pozebe smo v zadnjih tednih bili deležni še močnih neurji s točo in orkanskim vetrom, ki so na sadnem drevju povzročila veliko škodo in zelo velik izpad pridelka

Drobnejša toča, ki pada med dežjem na sadnem drevju povzroči le manjšo škodo. Poškoduje le posamezne liste, vejice in na izpostavljenih plodovih naredi kakšno rano. Večja škoda nastane na sadju, ki dozoreva. Ti plodovi so mehkejši in bolj občutljivi na poškodbe, hitro začnejo gniti in propadati.

Debelejša in zelo debela toča povzroča precej večjo škodo. Poškoduje liste, vejice, veje in lubje na vejah. Zaradi jakosti in debeline povsem uniči dozorevajoče in zrelo sadje, ter močno poškoduje še nedozorele plodove.

Po vsakem stresu (tudi po toči, močnem vetru) se procesi v drevesu obrnejo v smer celjenja poškodovanih mest, zato moramo sadnemu drevju pri tem pomagati.

Ko se drevje osuši, najprej pregledamo kakšne so poškodbe in odrežemo preveč poškodovane in polomljene veje. Odstraniti moramo tudi vse poškodovane plodove, ki bi začeli gniti in s tem privabljati v nasad še več bolezni in škodljivcev.

Listna masa proizvaja največ hrane za drevo in pripomore k hitri regen eraciji poškodb. Ker pa po toči največkrat ostanemo z zelo malo listne mase je potrebno pravilo ukrepati. Priporočljivo je dodajati dušična hranila/ gnojila, da drevo dobi dovolj hrane, da lahko začne razvijati nove liste.  S temi hranili lahko sadno drevo tudi foliarno poškropimo, da ga drevo lažje sprejeme tudi preko lubja. Tako se bodo rane prej zacelile in se bo drevo začelo obnavljati. Hkrati z dušičnimi hranili dodamo fungicid, da preprečimo gnilobo plodov, ki bi prispevale k dodatni škodi.

V sadovnjakih, ki imajo še dovolj listne mase, dodamo fungicidu eno od sredstev za dvig odpornosti na osnovi alg in aminokislin, ki rastlini pomagajo v stresnih situacijah.

Pri koščičarjih je priporočljivo, da po toči v poletnem času izvedemo poletno rez. Pri poletni rezi se načeloma lotimo prvo izrezovanja bohotivk, vendar je po tako močnih poškodbah po toči smiselno, da prvo porežemo zelo poškodovane veje in jih poskušamo nadomestimo z manj poškodovano ali z položnejšo bohotivko, če ni druge bolj ustrezne veje.

 

Pri breskvah režemo vse poškodovane veje na čep, da nam bodo iz spečih brstov odgnale nove vejice.

Pri češnjah je priporočljivo krajšanje poškodovanih vej nazaj do zdravega in nepoškodovanega dela veje, na najbolj primerno ležeči brst na veji.

---

Pripravila:                                          

Sara Spačal Dovžak, univ. dipl. ekolog, inž. kmetijstva in krajine

Vasja Juretič, univ. dipl. inž. agro.

Foto: Sara Spačal Dovžak

Z rezjo vplivamo na:

• zgodnejši vstop v rodnost,
• redno in dobro rodnost,
• zgodnejše in enakomernejše dozorevanje,
• lažje obiranje oljk ter
• hitrejšo rez v naslednji sezoni.

Brez pravilne rezi svetloba ne prodira v notranjost krošnje, zato v senčenem delu odpade listje in veje ogolijo in se sušijo. Rodnost se preseli v višje predele oljke in spodnji del ostane brez rodnega lesa in posledično brez plodov. Z dobro osvetlitvijo in zračnostjo krošnje pa zmanjšujemo tveganje okužbe z nekaterimi boleznimi in škodljivci (pavje oko, oljkova siva pegavost, oljkov rak, oljkov kapar), pa tudi škropivo boljše doseže notranjost krošnje.

Ne režemo v mokrem vremenu, ko so poganjki še mokri, niti pred dežjem. Režemo, ko je še vsaj tri dni napovedano suho vreme. Mokre rane od rezi na drevesu so idealno mesto za prenos najpogostejših glivičnih bolezni, ki ogrožajo oljčno drevje.

Tipi rezi:

• rez v mladostnem obdobju ali gojitvena rez, s katero mlada drevesa oblikujemo do končne velikosti;
• rez v obdobju rodnosti, s katero vzdržujemo ravnotežje med rastjo in rodnostjo;
• pomladitvena rez, ki jo izvajamo na starih in zapuščenih drevesih;
• rez po poškodbah npr. pozebi ali požaru, s katero obnovimo drevesa;
• poletna rez je zelo pomembna, pri tej odstranjujemo bohotivke, pri mladih drevesih pa lahko oblikujemo krošnje.

 

Veje – rodni in nerodni les

Oljka rodi na enoletnih poganjkih (rodni in mešani), ki izraščajo iz dvoletnih vej ali pa so njihov podaljšek. Najbolj rodne so povešene ali vsaj položne veje, prebujno rastoči poganjki niso rodni.

Navpično rastoči poganjki so bohotivke – niso rodne, imajo veliko moč rasti. Večinoma jih izrežemo, obdržimo jih le če jih potrebujemo za obnovo ali nadomestitev kakšne veje.

Veje, ki so rodile se povešajo, nad njimi pa novi poganjki rastejo močneje, to so nadomestni poganjki rodnega lesa. Nove rodne veje pa se povešajo čez stare.

Tako je nad starimi vejami vedno več vej, ki ostanejo v senci, se izrodijo in se začnejo sušiti. Zato je potrebno pri obnovi rodnega lesa spodrezovati stare izrojene veje.

Iz debla izraščajo primarne - glavne ogrodne veje, iz njih sekundarne in nato terciarne.

Ogrodne veje morajo biti dovolj močne, da nosijo rodne veje in pridelek. Vedno pa poskušamo z rezjo zagotoviti čim ugodnejše razmerje med ogrodnimi in rodnimi vejami v korist rodnih.

 

Značilnosti rasti in ukrepi:

Naravna oblika rasti oljke je običajno bazitona (močneje rastejo spodnje veje), sorte pa se med seboj zelo razlikujejo posebno v mladostnem obdobju. Zato je treba dobro poznati značilnosti rasti za vsako sorto posebej in odziv na različne ukrepe.

V mladostnem obdobju je rast močna nato pa čedalje šibkejša. Na dobrih tleh, pri močnejšem gnojenju in dobro preskrbi z vodo je rast ne samo bujnejša ampak tudi bolj odprta oz. povešena. Poganjki so daljši in se že zaradi teže povešajo.

Večjo moč rasti imajo:

• pokonci rastoče veje v primerjavi z vejami z bolj položnimi koti,
• debelejše veje v primerjavi s tanjšimi,
• daljše in s tem višje veje in veje višje v krošnji ter
• veje z več stranskimi poganjki, ker imajo več listov in tvorijo več asimilatov.

Za oljke je značilna velika sposobnost obnavljanja. Ob poškodbi (pozeba, požar, rane zaradi strojev ali škodljivcev,…) pod prizadetim mestom požene iz nadomestnih ali spečih brstov nove poganjke, ki jih lahko uporabimo za obnovo veje ali celotnega drevesa.

 

Razlike med sortami glede rasti so precejšnje. Sorte se med seboj zelo razlikujejo po rasti, bujnosti, rodnosti (vstop v rodnost, količina pridelka, stalna ali izmenična rodnost)… Na vse to lahko vplivajo tudi podlaga oz. način vzgoje sadike. Zaradi omenjenih značilnosti  vsaka sorta zahteva drugačen pristop pri rezi v mladostnem obdobju, pri formiranju gojitvene oblike pa tudi v polni rodnosti in pri pomlajevanju.

Glede na način rasti in videza krošnje delimo sorte v naslednje skupine:

• pokončna rast – Cipressino, Istrska belica,
• odprta rast – Leccino, Arbequina, Leccio del corno, Štorta, Ascolana tenera, Buga, Črnica,
• povešena rast – Pendolino, Maurino in
• polpovešena rast – Frantoio, Leccione

 

Nekatere sorte hitro zarodijo, rodnost pa umiri rast, včasih jo pri mladih oljkah tudi preveč zavre. Zato je pri teh sortah treba že v mladostnem obdobju rodni les redčiti. S tem si zagotovimo ne samo dovolj velike prirastke, ampak tudi primerno debele plodove, ki bolj enakomerno zorijo in z zorenjem ne zamujajo. Najmočneje moramo rezati sorte: Pendolino, Maurino, Leccio del corno, Arbequina. Manj režemo sorto Leccino. Zelo malo pa v mladostnem obdobju režemo sorte, ki pozno zarodijo in rastejo bujno. Pustiti jim moramo čim več rodnega lesa - večinoma ga sploh ne redčimo. Take so sorte: Istrska belica, Črnica, Frantoio.

Z dobro premišljeno rezjo (glede na sadilni material) in oblikovanje krošnje (polikonična ali kotlasta gojitvena oblika) v mladostnem obdobju pomembno vpliva na zgodnejši začetek rodnosti.

 

Vzdrževanje ravnotežja med rastjo in rodnostjo

Za doseganje dobrega in stalnega pridelka moramo vsako leto primerno močno obrezati, da vzdržujemo ravnotežje med rastjo in rodnostjo. Znaki premočne rasti so: prirastki daljši od 60 cm in številne bohotivke. Znaki prešibke rasti: prirastki krajši od 10 cm in bleda barva listov.

Na rast vpliva:

• Jakost rezi: močnejša rez povzroči bujnejšo rast,
• Čas rezi: zgodnejša rez v začetku vegetacije (marca) močneje spodbudi rast,
• Preskrba s hranili: uravnotežena založenost tal s hranili in gnojenje spodbujata optimalno rast, izdatno gnojenje z dušikom povzroči bujno rast,
• Preskrba z vodo: tla z večjo kapaciteto za vodo ali namakanje omogočajo dobro rast, čezmerna količina vode povzroči bujno rast,
• Obloženost s pridelkom zmanjšuje prirast,
• Zdravstveno stanje rastlin: prizadete rastline imajo šibkejšo rast,
• Obdelava tal in mulčenje ali košnja mlade trave spodbudi rast.

 

 

Čas rezi

Čas rezi je vsako leto spomladi, z rezjo začnemo ko mine nevarnost nizkih temperatur in se temperature dvignejo nad 6° C (običajno v začetku marca) in končamo aprila. Najprej porežemo šibkejša drevesa (da spodbudimo rast), nato pa bujnejša in močnejša drevesa (da zavremo rast).  Izjemoma lahko režemo do cvetenja.

Poleti režemo bohotivke, v mladih nasadih pa tudi v manjšimi posegi oblikujemo drevesa.

V času obiranja ne režemo, ker povzročamo tveganje zaradi pozebe.

 

Gojitvene oblike

Za gojitveno obliko se odločimo že pred zasaditvijo nasada, saj vsaka oblika zahteva primerno razdaljo sajenja.

Gojitvena oblika mora zagotoviti čim večji izkoristek prostora, hkrati pa zagotoviti svetlobo v celotni krošnji, le tako bomo dosegli dober pridelek. Pri izbiri moramo upoštevati značilnosti naše lege in tal. Gojitvena oblika naj bo preprosta za oblikovanje in vzdrževanje, mora nam olajšati delo v nasadu in pri obiranju, zato moramo upoštevati tudi značilnosti rasti same sorte oljke.

Poznamo veš različnih gojitvenih oblik, najprimernejše so: polikonična, kotlasta, grmasta, ipsilon, vretenasta (monokono) in okrogla.

Za naše pridelovalne razmere se priporoča polinkonična ali kotlasta gojitvena oblika. Deblo naj bo visoko od 60 do 100 cm. Primarne ogrodne veje pa naj ne bodo preblizu na prevodniku (deblu). Zamaknjene naj bi bile približno 10 cm, saj imajo preblizu nameščene slabo zraščenost. Sekundarne veje se ne smejo križati, vsaka naj ima dovolj prostora in približno 50 cm razmika med njimi.

Polikonična in kotlasta gojitvena oblika:

• Pri nas najbolj razširjeni gojitveni obliki.
• Dajeta dobro osvetlitev krošnje in sta primerni za vetrovne lege.
• Imamo 3-4 ogrodne veje, ki so enakomerno razporejene.
• Polikonična gojitvena oblika ima bolj strme kote ogrodnih vej – pokončnejše (30-40˚, proti vrhu skoraj pokončne).
• Kotlasta gojitvena oblika ima bolj položne veje (40-45˚).
• Vsaka veja je v obliki presekanega stožca.
• Pri teh dveh gojitvenih oblikah imamo prosto sredino, dobro osvetlitev krošnje, lažje izvajamo rez in lažje obiramo pridelek.

 

 

---

Pripravile:

Sara Spačal Dovžak, Teja Hladnik, mag. Urška Klančar

Povzeto po literaturi:

Viljanka Vesel, Irena Vrhovnik, Matjaž Jančar, Dunja Bandelj, Marko Devetak, Alenka Baruca Arbeiter; OLJKA; Kmečki glas, Ljubljana, 2020

V jesensko- zimskem času imamo na razpolago pestro ponudbo plodov številnih vrst sadnih rastlin, ki dobro uspevajo v naših pridelovalnih pogojih, kot so raznolike sorte jabolk, hrušk, fig, sliv, namiznega grozdja in kakija. Prisotne pa so tudi sadne vrste, ki so zastopane v nekoliko manjšem obsegu pridelave, kot so na primer žižole, skorš,  granatno jabolko, kutine, nashi, limone, mandarine,  razne zanimive vrste in sorte jagodičja, lupinarji (mandlji, orehi, lešniki, kostanj) in arašidi. Vse omenjene vrste sadja, oreščkov in lupinarji pa so predvsem bogat vir posameznih vitaminov, mineralov, aminokislin, antioksidantov, vlaknin in za naše zdravje pomembnih zdravilnih učinkovin ter drugih bioaktivnih snovi. Za zdrav življenjski slog je zelo pomembno, da uživamo sezonsko, lokalno pridelano in zrelo sadje. Le iz zrelega sadja si lahko pripravimo tudi okusne shranke, ki jih na različne načine lahko uporabimo v kulinariki. V zimskih mesecih se lahko poslužujemo tudi globoko zamrznjenega sadja-predvsem jagodičja v katerem se v veliki meri ohranijo vse pomembnejše bioaktivne snovi.

 

SLIVE

Izvirajo iz Bližnjega Vzhoda in iz južnoevropskih dežel. V Evropo so jih prinesli križarji. Danes poznamo že več kot 2000 različnih vrst, ki jih delimo na evropske, azijske in zahodnoazijske. Zorijo od poletja do jeseni. Plodovi so lahko veliki in okrogli, drobni in ovalni, barva pa je od vijoličasto rdeče do rdeče rumene. Razen vitamina B 12 in biotina vsebujejo slive še vse druge vitamine iz B skupine, vitamin C, kalij, kalcij (gradnik zob in kosti), magnezij (ključen za delovanje mišic in srca), železo (pomembna sestavina krvi). So odličen pospeševalec presnove ogljikovih hidratov, blagodejno delujejo na živčevje in na odpornost proti stresnim situacijam. Pomemben je tudi delež večkrat nenasičenih maščobnih kislin v oljnati kožici plodov, kar preprečuje izsuševanje celičnih membran in vdiranje bakterij. Vsebujejo tudi visok delež vlaknin, kar pa ugodno deluje na prebavo. Zelo dobro na prebavo vplivajo tudi suhe slive, ki vsebujejo veliko sorbitola (učinek mehčanja blata), ki deluje kot osmotski diuretik. Suhe slive so v zimskem času odličen nadomestek za sladkarije in hkrati bogat vir kininske kisline (zmanjšuje vnetno reakcijo in občutljivost kože na zunanje vplive), vitamina K ( v maščobi topni vitamin, ki vpliva na strjevanje krvi), luteina, vitamina C in betakarotena. Čeprav so suhe slive sladke ne povzročajo velikega porasta glukoze v krvi.

 

Tabela: Vsebnost vitaminov in mineralov v 200 g svežih sliv

Vitamini/Minerali	Količina	Dnevna pokritost
Vitamin C	8 mg	9,4 % za ženske/7,6 % za moške
Vitamin K	9,6 mikrogramov	6,8 %
Vitamin A	540 mikrogramov	4 % za ženske/3,4 % za moške
Kalcij	20 mg	2 %
Kalij	285 mg	7,3 %
Magnezij	10,5 mg	4,4 %
Fosfor	21 mg	3 %

---

 

 MALINE

Malinjak (Rubus idaeus L.) je razširjen po celotni Evropi in Aziji. Ena izmed največjih svetovnih pridelovalk je Srbija, ki letno pridela več kot 60.000 ton tega sadeža. Najbolj pogoste so rdeče maline, poznamo pa tudi črne, rumene in oranžne.  Sočni plodovi maline so bogat vir vitamina A . Maline vsebujejo tudi veliko antioksidanta rutina, ki krepi ožilje v očeh in poskrbi za zadosten dotok hranilnih snovi. So tudi bogat vir C vitamina. Delujejo odvajalno in čistijo črevesje, pomagajo pri težavah z mehurjem in ledvicami ter odpravljajo zaprtost. Maline vsebujejo tudi veliko biotina (lepotni vitamin). Vloga biotina iz B kompleksa je, da prenaša po celicah žveplo, ki je odgovorno za bleščeče in bujne lase ter za napeto in prožno kožo.  Ob zdravi črevesni flori človekov organizem sam izdeluje biotin. Pri pomanjkljivi in neustrezni prehrani pa se črevesna sluznica izsuši in nastaja premalo ali pa sploh nič biotina. Vsebujejo tudi elaginsko kislino-fenolno spojino, ki varuje pred rakom in preprečuje razrast rakavih celic.  Sveže maline so odličen in zdrav obrok, vendar jih lahko uporabimo tudi v raznih sladicah, katerim dajejo posebno svežino, v marmeladah, sokovih in napitkih.

---

 

ROBIDE

Evropska robida (Rubus fruticosus L.) izvira iz Kavkaza in je razširjena po vsej Evropi. Največji pridelovalki v naši bližini sta Srbija in Madžarska.  Temno rdeči do črni plodovi slastnih robid so bogat vir flavonoidov in drugih zdravilnih bioaktivnih snovi. So bogat vir vitamina C, ki krepi imunski sistem. Plodovi robide so bogat vir antioksidantov (karotin). Uživamo zrele plodove, ki so bogati z bioflavonoidi. Vse te snovi blagodejno delujejo na vezivna tkiva v telesu, na stene žil ter prispevajo k upočasnjenim procesom staranja. Listi in vršički robide vsebujejo eterična olja, tanine in kisline. Čaj iz listov robide blagodejno deluje na vnetja sluznice v ustni votlini in v žrelu. Zreli plodovi so zelo primerni za pripravo slastne marmelade, za želeje, sokove, sladice, sadne solate,….

---

 

RIBEZI

Grozdičja ali ribezi so rastline iz rodu Ribes in spadajo v družino kosmuljevk (Grossulariaceae). V rodu Ribes se nahaja več kot 150 vrst. Najpomembnejše so različne sorte črnega ribeza (Ribes nigrum L.), rdečega ribeza (Ribes rubrum L.) in belega ribeza. Beli ribez je mutacija rdečega ribeza in ni samostojna vrsta. Gojenje  ribeza je omejeno predvsem na Evropo in Severno Ameriko. Grozdasta soplodja sestavljajo več semenske jagode. V vsaki ribezovi jagodi se nahajata 2 mg vitamina C, torej že s 35 – 40 jagodami pokrijemo dnevne potrebe po C vitaminu. Med barvili v jagodah najdemo še karotine, iz katerih v presnovi nastaja A vitamin, ki varuje naše sluznice in pospešuje presnovo. Rdeče sorte ribeza vsebujejo veliko niacina (vitamin B 3), ki je pomemben vir za delovanje živčevja. Vsebuje tudi pantotensko kislino (vitamin B 5). Poleg kalcija vsebuje ribez še veliko železa, magnezija in mangana. Sorte belega ribeza so slajše od sort rdečega ribeza. Sorte črnega ribeza pa imajo debelejšo kožico in so bolj aromatične. Uporabljamo jih predvsem za pripravo sokov, vendar lahko iz njega naredimo tudi marmelade, želeje, čaje in sirupe. Zaradi velike vsebnosti antioksidantov se uživanje plodov črnega ribeza priporoča za ljudi s kardiovaskularnimi obolenji, različnimi oblikami raka, diabetesom, osteoporozo. Poleg plodov pa so zdravilni tudi listi. Za zdravljenje revme in raznoraznih vnetij so liste črnega ribeza uporabljali že v starodavnih časih.

---

 

KOSMULJE

Izvor kosmulj je v Evropi (Ribes uva-crispasinonim je R. grossularia)  in v Severni Ameriki (R. hirtellum). Ameriške sorte so bolj rodne, s trdnejšimi plodovi. Evropske sorte imajo večje plodove z bolj občutljivo povrhnjico. Plodovi kosmulj so zelo različnih barv, od zelenih, rumenih, belih in v odtenkih rdeče barve ter od črno-rdečih do roza. So dlakavi ali popolnoma goli. Po obliki so okrogli do elipsasti. Med plodovi so velike razlike tudi v velikosti jagod in grozdu. So tipično jagodičasto sadje za pripravo slastne marmelade. Dobre so surove, še posebno, ko dosežejo zlato rumeno rdečo barvo. Zreli plodovi kosmulje so bogat vir silicija (za vezivna tkiva), ki igra pomembno vlogo tudi pri razstrupljanju telesa od težkih kovin. Mikroelement silicij se ne nahaja v mesu, zato moramo majhne potrebe po tem elementu poiskati in pokriti z uživanjem rastlinske hrane. Silicij je pomemben mikroelement za stabilne celične stene in za močna in vzdržljiva vezivna tkiva. Tudi žilna obolenja lahko dolgoročno preprečimo z zadostnim uživanjem silicija. Vsebujejo tudi veliko vlaknin, provitamina A, vitamina B 6 (piridoksin), biotina in vitamina C. Kosmulje vsrkajo iz tal tudi veliko pomembnih mineralov, kot sta mangan in magnezij, ki igrata pomembno vlogo pri delovanju srčno – žilnega sistema. Tudi kožica plodov je bogata z visokokakovostnimi večkrat nenasičenimi maščobnimi kislinami, ki omogočajo boljši izkoristek karotinov. 

---

 

BOROVNICE

Evropska borovnica (ang. bilberry), ki jo najdemo tudi v večini slovenskih gozdov, izvira iz Evrope in jo poimenujemo tudi gozdna borovnica ali navadna borovnica. Poznamo tudi belo gozdno borovnico, ki je precej redkejša in se v večini pojavlja le v posameznih gozdovih na Finskem. Gozdna borovnica (Vaccinium myrtillus) je vrsta jagodičevja iz rodu Vaccinium. Zreli plodovi so temnomodre barve, okrogle oblike v velikosti graha in so posebno bogati s karotini, ki varujejo imunski sistem in telesne celice pred bakterijami in prostimi radikali. Vsebujejo tudi veliko C vitamina, ki nas varuje pred infekcijami in prehladi. Zaradi visoke vsebnosti taninov borovnice preprečujejo in blažijo vnetja ter uničujejo bakterije ter pospešujejo obnavljanje sluznice. Iz modrih plodov lahko pripravimo okusne sadne deserte, marmelade, dodajamo jih v jogurt, skuto,…..Na trgovskih policah največkrat najdemo Ameriško borovnico (Vaccinium cyanococcus, ang. blueberry), ki izvira iz Severne Amerike. Ker jo je mogoče gojiti in ni zahtevna za vzgojo, se je zelo razširila po svetu. Gozdne in ameriške borovnice ločimo po okusu, velikosti, obliki in prečnem prerezu plodov. Plodovi ameriške borovnice so znatno večji v primerjavi z gozdno, ob prerezu je meso bele barve, med tem ko je pri gozdni meso temno rdeče do vijolične zaradi višje vsebnosti antocianinov. Okus gozdnih borovnic je bistveno bolj intenziven v primerjavi z ameriškimi borovnicami.

 

Tabela: Vsebnost vitaminov in mineralov v 150 g svežih borovnic

Vitamini/Minerali	Količina	Dnevna pokritost
Vitamin C	23 mg	21,9 % za moške/27 % za ženske
Vitamin K	19,3 mg	13,7 %
Vitamin A	20 mg	2,8 % za moške/3,3 % za ženske
Kalcij	62 mg	6,2 %
Kalij	240 mg	6,1 %
Železo	1,1 mg	6,1 % za moške/11 % za ženske

---

 

FIGE

Figa izvira iz južne Perzije in Sirije, od koder naj bi jo Feničani in nato Grki in Rimljani prenesli do Sredozemlja. Fige sodijo med najstarejše zdravilne sadeže. Že 1500 let pr. n. št. so jih egipčanski zdravilci priporočali za uživanje. Fige vsebujejo 11 vitaminov, 14 mineralnih snovi in 14 aminokislin, ki so gradniki beljakovin. Plodovi so  zelo aromatični, različnih barv in oblik, sladki, mehki in prijetnega okusa. So odličen nadomestek sladicam, saj so okusne, zdrave in ne redijo. Fige so odličen vir vlaknin, kar blagodejno deluje na črevesje. Najbolje, da jih uživamo sveže, lahko pa iz  njih naredimo slastno marmelado ali jih pripravimo z jogurtom, skuto ali svežimi siri. Odlični so tudi posušeni plodovi, ki jih lahko še dolgo uživamo v jesenskem in zimskem času in imajo sposobnost krepitve kosti, zniževanja krvnega tlaka, optimizacije prebave, pomoči pri hujšanju in med drugim reguliranja diabetičnih simptomov.

Tabela: Vsebnost vitaminov in mineralov v 200 g svežih fig

Vitamini/Minerali	Količina	Dnevna pokritost
Vitamin C	11 mg	10,5 % za ženske/12,9 % za moške
Vitamin K	7,05 mikrogramov	5 %
Vitamin A	23 mikrogramov	3,8 % za ženske/3,3 % za moške
Kalcij	65 mg	6,5 %
Kalij	405 mg	10,4 %
Magnezij	25,5 mg	10,6 %
Fosfor	38 mg	5,4 %
Folna kislina	9 mikrogramov	2,2 %

---

 

 HRUŠKE

Hruške (Pyrus communis L.) so sočne, okusne in pogosto medeno sladke. Izvirajo iz Azije. Zaradi visoke vsebnosti vlaknin uživanje slastnih plodov ugodno vpliva na črevesje, odpravlja zaprtje in druge nepravilnosti v prebavi ter je dober diuretik. Hruške vsebujejo veliko folne kisline, ki je pomembna za rast in nastajanje krvi. Vsebujejo tudi kalij, ki zmanjšuje količino vode v tkivih ter C vitamin, ki krepi naš imunski sistem. So odlična priloga sirom, sadnim in drugim surovin solatam. So lahko osnova številnih znanih sladic. Iz zrelih plodov lahko stisnemo visoko kakovosten sadni sok.

Tabela: Vsebnost vitaminov in mineralov v 150 g hrušk

Vitamini/Minerali	Količina	Dnevna pokritost
Vitamin C	6,7 mg	7,9 % za ženske/6 % za moške
Vitamin K	4,5 mikrogramov	5 %
železo	0,3 mg	1,6 % za ženske/3 % za moške
Kalcij	13,3 mg	1,3 %
Kalij	176 mg	4,5 %
Magnezij	10,4 mg	4 %

---

 

GROZDJE

Trta (Vitis sp.) iz katere pridelujemo različne sorte grozdja izvira in bližnjega vzhoda.Kožica različnih sort grozdnih jagod je bogata z balastnimi snovmi, ki pospešujejo delovanje črevesja in odpravljajo zaprtje, odvajajo vodo iz telesa, razstrupljajo in vežejo maščobe v telesu. Grozdje vsebuje vse vitamine iz B skupine, razen vitamina B 12. Grozdne jagode so bogat vir folne kisline in C vitamina. Vsebujejo veliko minerala mangana (za kosti in žlezo za ščitnico) in magnezija (za mišičje in delovanje srca) ter kalija (odvajanje vode). Grozdne jagode lahko vsestransko uporabimo tako, da z njimi obogatimo sirove plošče, sadne solate….Tudi liste trte lahko poparimo in jih napolnimo z rižem in pinjolami ali z mehkim kozjim sirom. V zgodovini so predvsem v Sredozemlju tradicionalno na prostem grozdje sušili za rozine, ki so takrat bile pomemben vir sladkorja. Danes pa rozine predstavljajo predvsem pomemben vir kalija, kalcija in železa. Lahko se uživajo surove ali kot dodatek k pecivu, raznim sladicam ali kot dodatek kakšni alkoholni pijači.     

---

 

ŠIPEK

Sodi v družino rožnic ali šipkov. Bleščeče zreli rdeči plodovi so polni vitamina C in pomembnega antioksidanta likopena. Že pri starih Grkih je bil šipek cenjen kot zdravilna rastlina. Stari Grki so ga poimenovali 'sadež bogov'. Zreli temno rdeči plodovi šipka vsebujejo tudi pomemben vitamin E, ki je pomemben v boju s prostimi radikali. Vsebuje še rastlinsko obrambno snov rutin, ki pomembno vpliva na zdravje ožilja, vsebuje tudi kalcij, ki je potreben za močne kosti in zobe ter železo,  ki pa pomembno vpliva na tvorbo krvi in preskrbo celice v telesu s kisikom. Bogastvo bioaktivnih snovi v šipku pospešuje delovanje žlez in pretok hormonov v telesu. Za pripravo marmelade uporabimo le dobro zrele plodove, ki jih predhodno očistimo vseh koščic in ščetinastih laskov ter jih operemo pod hladno vodo.

---

 

Viri:

-https://agronotizie.imagelinenetwork.com/agricoltura-economia-politica/2022/10/17/ciboteca-italiana-il-cachi/77223

-www.alimentinutrizione.it

-https://arhiv.onaplus.delo.si/cas-za-slive-suhe-se-bolj-zdrave-kot-sveze/

-https://aktivni.metropolitan.si/prehrana/slive-9-zdravilnih-ucinkov-sliv-in-kako-jih-posusiti/

- chrome-extension://efaidnbmnnnibpcajpcglclefindmkaj/https://repozitorij.uni-lj.si/Dokument.php?id=122836&lang=slv

- https://dk.um.si/Dokument.php?id=132238&lang=slv

- https://www.prehrana.si/clanek/531-borovnice

- https://dk.um.si/Dokument.php?id=129422&lang=slv

- https://www.visit-sevnica.com/hruska-navadna-pyrus-communis.html

- chrome-extension://efaidnbmnnnibpcajpcglclefindmkaj/http://www.digitalna-knjiznica.bf.uni-lj.si/dv1_fartelj_ines.pdf

- https://sl.wikipedia.org/wiki/Rozine

 

---

 

Pripravili:

Jana Bolčič, specialistka za zelenjadarstvo, Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica

mag. Urška Klančar, specialistka za sadjarstvo in oljkarstvo,  Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica

Sara Spačal Dovžak, Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica,  Drevesnica Bilje

 

Njena uporaba je zelo razširjena predvsem v vrtnarstvu, kjer se zelo uporablja pri obnovitvah gozdov ter za urejanje krajine. Zaradi lastnosti njenih plodov jo uvrščamo tudi med sadne vrste, saj so njeni sadeži užitni sveži, če bolj pa so poznani števili proizvodi, ki jih pridobimo s predelavo njenih plodov (sokovi, vina, marmelade, med, …).

Slika 1: Navadna jagodičnica v naravnem okolju

 

Navadna jagodičnica je za vzgojo zelo nezahtevna rastlina. Odporna je na sušo, dobro prenaša mraz, saj ne pomrzne do temperatur nižjih od  - 10°C/ - 15°C. Najbolje  uspeva v rahlo kislih ali gozdnih tleh z veliko humusa, vendar ji tudi apnenčasta tla ne delajo težav. Pri izbiri lege za sajenje moramo biti pazljivi, ker zelo slabo prenaša veter. Ena izmed njenih posebnosti je dolgo zimsko cvetenje, ki traja od meseca novembra do meseca marca. Oprašujejo jo čebele, čmrlji in divji opraševalci, ki ob tem letnem času letajo le ob toplem in sončnem vremenu. Stalno prisoten veter bi čebelam onemogočal letenje, kar bi povzročilo težave z oplodnjo.

Slika 2: Socvetje in plodovi navadne jagodičnice

 

Navadna  jagodičnica je zaradi svoje lepote v okolju zelo  opazna.  Ima zelo gosto krošnjo nepravilne oblike. Listi so masivni, usnjati, olivno zelene barve in eliptične oblike. Lubje je rdeče –rjave barve, nagubano in razpokano. S starostjo se začne luščiti v značilnih tankih podolgovatih ploščah. Značilnost jagodičnice so lepa socvetja, ki jih sestavlja 15 - 30 cvetov  zvončaste oblike, bele do rožnato rdeče barve iz katerih se razvijejo šopki živordečih jagod. Socvetja navadne jagodičnice so pomembna in hkrati tudi edina paša za čebele in druge opraševalce v zimskem času, zato so ob lepem vremenu vedno oblegana s čebelami in še bolj privlačna za mimoidoče. Poseben čar pri navadni jagodičnici predstavljajo plodovi. Gre za majhne plodove - jagode (premer 2 cm), ki imajo značilno zrnato in gomoljasto površino z neodstopajočimi »bradavicami« in zorijo zelo počasi.  Pravzaprav zorenje poteka v dveh obdobjih. Prvo obiranje poteka od sredine oktobra in traja do sredine decembra, drugo pa se začne v dnevih po novem letu. Plodovi so na začetku zelene barve, potem rumene do oranžne, nato živo rdeče barve. V polni zrelosti pa se plodovi obarvajo temno rdeče. Po obliki najbolj  spominjajo na plod ličija. Meso ploda je oranžno do rdeče barve, po okusu precej sočno, malo moknato ter lepljivo. Navadna jagodičnica je posebna tudi zaradi sovpadanja časa zorenja plodov in cvetenja. Na posameznem drevesu imamo tako v jesensko zimskem času lepa bela socvetja, ter hkrati lanskoletni plodove-jagode, ki so različnih zrelosti, od zelene preko rumene in oranžne do živo rdeče barve.

Slika 3: Prerez ploda navadne jagodičnice

 

Navadna jagodičnica je zelo zahtevna za razmnoževanje. Zaradi genetske variacije in specifičnih zahtev pri kaljenju se s semeni zelo težko razmnožuje. Poleg tega zelo nizek odstotek potaknjencev požene korenine. Najboljše rezultate opažamo pri razmnoževanju z mikropropagacijo.  Novo sadiko je priporočljivo posaditi jeseni, vendar jo lahko brez večjih težav posadite tudi spomladi in se tako izognete obdobjem zmrzali.  Zaradi bujnosti drevesa moramo pri sajenju upoštevati večjo sadilno razdaljo-vsaj 5 metrov oddaljeno od ostalih dreves.  Če nimamo kislih tal si lahko pri sajenju pomagamo tako, da v sadilno jamo natresemo šoto in tako znižamo pH vrednost tal in omogočimo boljšo rast navadni jagodičnici. Je zelo enostavno za vzdrževanje, saj hitro raste in na primerni zavetni in sončni legi večinoma ne potrebuje nege. Gnojimo jo 1x letno najraje v jesensko zimskem času in z organskimi gnojili (kompost je zelo primeren). Zalivanje je potrebno samo prvo leto, še posebej, če je bilo drevo posajeno spomladi. Lahko pa uporabimo navadno zastirko, ki jo raztegnemo okoli debla in tako ohranjamo vlago v tleh ter preprečimo vznik plevelom. Izogibamo se jesensko zimskemu obrezovanju, da preprečimo poškodbe zaradi zmrzali in ohranimo plodove na drevesu.

Rastlina nima zelo nevarnih škodljivcev. Spomladi rastlino lahko napadejo listne uši in kaparji. Bolj nevaren je izredno lep metulj Dvorepi paša (Charaxes jasius). Gre za škodljivca, ki se prehranjuje izključno z navadno jagodičnico. Ličinke se prehranjujejo izključno z listi, odrasli metulji pa iz zrelih plodov srkajo sladko tekočino. Zelo je razširjen v Dalmaciji, v zadnjem času pa so ga opazili tudi v Istrskem polotoku.

Veliko razširjenost navadne jagodičnice je omogočil prav človek, ki jo je sprva uporabljal za pogozdovanje in za preprečevanje erozije. Posebno zadovoljstvo predstavlja zaradi svoje okrasne  botanične vrednosti. Največji pomen pa imajo njene prehranske in zdravilne lastnosti. Že v ljudski medicini so jo uporabljali kot sredstvo za strjevanje krvi, diuretik in antiseptik ter sredstvo proti driski in visokemu krvnemu tlaku. Iz ekstrakta plodov so tudi že izolirali snovi, ki delujejo močno protivnetno.

Plodovi navadne jagodičnice se jedo sveži, vendar se jih največkrat uporablja za proizvodnjo marmelad, džemov in sirupov. Prav tako se uporabljajo pri pripravi slaščic ter tort. Na Sardiniji in Korziki delajo iz plodov vino z 9-10% alkohola, oziroma destilirano pijačo podobno brendy-jem. Zelo poznan je tudi med navadne jagodičnice, ki je zelo aromatičen in grenkega okusa.

Slika 4: Plodovi  navadne jagodičnice v različnih stopnjah zrelosti

 

Plodovi navadne jagodičnice vsebujejo veliko sladkorjev (od 42% do 52%), malo kislin in precej fenolnih spojin. Značilen grenek priokus plodovom verjetno dajejo tanini skupaj z ostalimi fenolnimi spojinami. Cianidini pa prispevajo k rdeči barvi plodov, ki so hkrati velik vir kalija in magnezija, v manjši količini pa tudi kalcija in fosforja. Plodovi navadne jagodičnice so velik vir vlaknin, saj z zaužitjem  100 g plodov pokrijemo več kot 50% dnevnih potreb po prehranskih vlakninah. Z 270 mg /100 g vzorca je navadna jagodičnica živilo z zelo visokimi vrednostmi vitamina C, saj z zaužitjem 100 g jagodičnice pokrijemo približno 270 % dnevnih potreb po vitaminu C pri odraslem človeku in 490 % dnevnih potreb pa vitaminu C pri otrocih.

Slika 5:Vsebnost L askorbinske kisline in dehidroaskorbinske kisline v živilih

---

Viri:

https://scholar.google.si/scholar?q=characterization+of+the+antioxidant+composition+of+strawberry+tree&hl=sl&as_sdt=0&as_vis=1&oi=scholart

https://www.mdpi.com/2076-3921/9/2/184

Farkaš M. 2008. Prehranske in fizikalno-kemijske lastnosti plodov navadne jagodičnice (Arbutus unedo). Diplomsko delo.Ljubljana,Biotehniška fakulteta, Oddelek za živilstvo.

---

Pripravili:

 

Jana Bolčič, specialistka za zelenjadarstvo,  Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica

mag. Urška Klančar, specialistka za sadjarstvo in oljkarstvo,  Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica

 

 

 

Za doseganje kvalitete in vsakoletne rodnosti je redčenje nujen ukrep! Z redčenjem izboljšamo debelino in barvo plodov, več je sladkorjev, kislin, polifenolov, boljša je tudi trdota plodov. Zgodnje redčenje vpliva na cvetni nastavek za drugo leto, pozno pa ne.

Prvo redčenje je zimska rez

Letošnje leto pričakujemo obilen cvetni nastavek v vseh nasadih, kjer je lani bila pozeba. Kjer ni bilo pozebe, pa je cvetni nastavek zelo različen in  je potrebno pregledati vsak nasad po sortah. Redčenje je potrebno prilagoditi vsakemu nasadu oziroma delom  nasada in vsaki sorti.

Dodatno rez tik pred cvetenjem in v začetku cvetenja priporočamo za sorte nagnjene k izmenični rodnosti in povsod, kjer je velika neizenačenosti med drevesi iste sorte v posameznem nasadu (nekatera drevesa sploh ne cvetijo, druga imajo zadovoljiv cvetni nastavek). S tem ukrepom bomo zmanjšali izmenično rodnost. Izrezujemo enoletne cvetoče poganjke, ki najbolj vplivajo na izmenično rodnost in redčimo starejši rodni les.

Rez v času cvetenja izvajamo le v primeru večdnevnega suhega vremena in kadar ni pogojev za okužbo s hruševim ožigom (glej napovedi). 

Primerno obremenjena drevesa po ustrezni rezi, bomo uspešneje tudi kemično redčili.

Kemično redčenje

Dovoljena sredstva

Za kemično redčenje je v letošnjem letu dovoljeno ukrepati s sredstvi iz skupine ATS (AGRO N Fluid, AZOS, ATS), NAD-naftilacetamid (AMID THIN W) in s sredstvi iz skupine 6-benziyladenin –BA (Exillis, MaxCel) ter metamitron (BREVIS).

Z ATS opravimo hkrati tudi foliarno gnojenje z dušikom, kar je v letošnjem letu zelo dobrodošlo, ker vremenski pogoji niso bili najboljši za pravočasno osnovno gnojenje.

NAA (Dirager) tudi v letošnjem letu nima dovoljenja za uporabo.

 

Ocena nastavka in vremenski pogoji

Pred tretiranjem dobro pregledamo nasad in ocenimo cvetni nastavek oziroma število oplojenih plodičev  za vsako sorto in vsako lokacijo. Redčimo, če imamo v šopu več kot  2- 3 plodiče.

Kadar je v spodnjem delu krošnje slabši cvetni nastavek, škropimo samo zgornji del krošnje.

Mlade nasade redčimo le s sredstvi iz skupine ATS (AGRO N Fluid, AZOS, ATS).

Več dnevno oblačno vreme zelo poveča naravno redčenje.

Za uspešno kemično redčenje so zelo pomembni vremenski pogoji, predvsem temperatura.

ATS (AGRO N Fluid, AZOS, ATS) dobro deluje pri suhem in toplem vremenu (idealno 18-22 °C), v vlažnem vremenu lahko povzroča ožige. Vsaj 4 ure po tretiranju naj ne dežuje.

Za NAD (Amid thin w ) so potrebne temperature nad 12 °C (bolje nad 15°C), pri temperaturi od 12 do 18°C se odmerek poveča za 25 %, med 18 in 22°C se uporabi priporočene količine, med 22- 27 °C se odmerek zmanjša za 25%, nad  27 °C se uporaba ne priproča.  Pomemben vpliv na delovanje ima počasno osuševanje, zato je priporočljivo tretiranje zvečer ali v vlažnem vremenu.

Za BA (Exillis, MaxCel) so optimalne temperature 20 -25°C uporabimo ga, ko je temperatura vsaj 18°C. Ker je boljše delovanje pri večji zračni vlagi in sončnemu vremenu, je bolje škropljenje opraviti zjutraj. Zaželeno je, da so ugodne temperature tudi še vsaj dva do tri dni po škropljenju.   

Za pripravka Exillis, MaxCel so v navodilih količine za 1 m višine krošnje na ha, podobno kot to upoštevamo pri uporabi FFS.

Za metamitron (Brevis) morajo biti temperature pod 25°C.

Primeren čas za dovoljene pripravke

• V času, ko je oplojenih večina cvetov na dvoletnem rodnem lesu (dva dni odprti cvetovi v lepem in tri dni v slabem vremenu –začetek odpadanja venčnih listov na večletnem lesu) uporabimo pripravke ATS: Agro N fluid in AZOS 300. Navodila proizvajalcev natančno preberite, ker morate upoštevati sorte, temperaturo in količino vode po ha!
  Pri sorti Breabrn lahko povzroča ožige. Slabo cvetoče nasade v tem času z ATS ne priporočamo redčiti.
   
• V času vrha cvetenja na daljših enoletnih poganjkih ponovno škropimo z ATS in s tem zmanjšamo možnost oplodnje manj kakovostnih cvetov. Škropljenje ponovimo na 2 do 3 dni (oziroma ponovno, dokler niso odprti vsi cvetovi). Cvetove na enoletnem lesu je potrebno preredčiti skoraj v celoti, ker so slabe kakovosti in se iz njih ne morejo razviti kakovostni plodovi. Pri bogatem cvetnem nastavku je zelo priporočljivo predvsem pri težko redčljivih sortah (Zlati delišes, Elstar, Gala, Fuji).
  Pripravek ATS se zelo priporoča za težko redčljive in izmenično rodne sorte.
  Škropljenje izvedemo na suh list, pri temperaturah 18 do 22°C, vsaj 4 ure pa ne sme deževati, da ne pride do ožigov.
   
• V času od polnega cvetenja na večletnem lesu do največ teden dni kasneje (debelina plodičev na dvoletnem lesu 4-6 mm, največ 7 mm )  redčimo s pripravkom AMID THIN W (NAA m pogovorno amidi). Debelino merimo vedno le na centralnih plodičih. Prepozna uporaba ima lahko prav nasproten učinek.
  
  Za sorto Zlati delišes in Elstar se zelo priporoča, ker v največji meri vpliva na redno rodnost in deluje delno tudi na zmanjšanje porjavenja plodov (mrežavosti). Rdeči delišes ne smemo redčiti z NAD. Na podlagi večletnih izkušenj strokovnjakov iz Južne Tirolske se sredstvo tudi ne priporoča za sorto Fuji.
  
  Pri prezgodnji uporabi in prenizkih odmerkih poveča zavezanost plodov. Ne škropimo ob nevarnosti za infekcijo z ognjevko. Vremenske razmere močno vplivajo na uspešnost redčenja. Upoštevamo zgoraj navedena priporočila glede temperatur (12-25 °C) in škropimo, če je le možno zvečer.
   
• V času, ko so plodiči na dvoletnem lesu 7 do 16 mm veliki (10 do 20 dni po vrhu cvetenja) uporabimo pripravke na osnovi aktivne snovi -benziladenin (BA, N-fenilmetil-1H-purine-6amin), pripravki MaxCel, EXILIS
  
  To sredstvo vzpodbuja rast poganjkov, celične delitve in rast plodov. Ima pozitiven učinek na debelino plodov- pozor pri debeloplodnih sortah. Paziti je potrebno na ph škropilne brozge, ki naj bo 5-7 (predhodno dodajanje sredstev za zniževanjem ph v vodo). Pri ph nad 8,5 sredstvo ne deluje. V kolikor čakamo na primerno vreme 18 - 25 °C, najbolje sončno, ko je aktivna fotosinteza, moramo istočasno upoštevati, da je redčenje slabše pri večjih plodičih. Bolje je, da tretiramo zjutraj (višja vlaga) in da se temperature nato dvigajo in vsaj 4 ure po tretiranju naj ne bo dežja.
   
• V podobnem času, ko so plodiči na dvoletnem lesu nad 8 mm pa do 12, maksimalno 16 lahko uporabimo Metamitron (aktivna snov), pripravek BREVIS. Možno je 1 kratna ali 2 kratna aplikacija, učinkovitost redčenja se z več kratno aplikacijo poveča. Uporablja se tudi v hruškah. Povečuje kakovost in količino pridelka. Uporabljamo ga v nasadih  v polni rodnosti z razvito krošnjo.  Drugo redčenje opravimo na osnovi opazovanja trebljenja plodičev. Če je potrebno dodatno redčenje, uporabimo odmerek, ki znaša ¾ odmerka, uporabljenega ob prvem tretiranju. Interval med škropljeni naj bo od 5 do 10 dni, pri čemer moramo upoštevati omejitev glede velikosti plodov.
  
  Možno je prekomerno redčenje in ne deluje zanesljivo na povratno cvetenje.

 

Kemično redčenje je zelo zahtevno, zato je potrebno zelo natančno upoštevati vse omejitve, predvsem vreme in navodila za uporabo.

Pred uporabo dosledno preberite navodila proizvajalca!

Priporočamo, da vedno pustite nekaj dreves brez kemičnega redčenja za kontrolo kako je sredstvo delovalo in si beležite vse podatke o tretiranju, vremenu in učinkih kemičnega redčenja.

 

Ročno redčenje

Opravimo ga v mladih nasadih in kot korekcijo po kemičnem redčenju v rodnih nasadih. Zgodnejše redčenje vpliva v večji meri na redno rodnost in velikost plodov, pri poznejšem redčenju pa odstranimo predvsem tiste plodove, ki so deformirani in poškodovani.

---

Irena Vrhovnik, svetovalka specialistka za sadjarstvo in oljkarstvo

TEHNOLOŠKA NAVODILA ZA PRIDELAVO SADJA

 

Vas zanima ekološko kmetijstvo ali ste se v ekološko kmetovanje že usmerili? Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je objavilo Tehnološka navodila za ekološko pridelavo poljščin, zelenjadnic, sadja in grozdja, pri pripravi katerih so sodelovali tudi naše sodelavke in sodelavci.

Navodila bodo v pomoč vsem ekološkim pridelovalcem, da boste lahko ustrezno in pravilno izvajali aktivnosti v okviru omejitev in možnosti, ki jih prinaša vključenost v shemo ekološkega kmetovanja.

Vsebina zajema vsa tehnološka opravila in preventivne ter okolju prijazne ukrepe varstva rastlin. Predstavljeni so tudi predpisi, ki urejajo ekološko kmetijstvo, pravilna izbira lege, oskrba in obdelava tal, sajenje, pridelava posameznih vrst kmetijskih kultur, pa tudi smernice, kako kombinirati ukrep ekološkega kmetijstva z zahtevami operacij ukrepa kmetijsko - okoljsko - podnebnih plačil (KOPOP) in druge vsebine.

Ekološka pridelava je delovno veliko bolj intenzivna od standardne in zahteva veliko znanja. Ob ustrezni tehnologiji in uspešnem trženju pa so pridelki in prihodek visoki.

Cilji ekološke pridelave so povezani prav z ohranjanjem dobrine, ki je temelj naše prehranske varnosti, in so naslednji:

• dolgoročno ohranjanje rodovitnosti tal, ohranjaje splošne vrstne in genetske pestrosti kmetijskih rastlin in živali ter organizmov, agrarnih in obargarnih biotopov,
• pridelava hrane nadstandardne kakovosti, ki naj v prehrani sodobnega človeka prispeva k preprečitvi negativnih učinkov uživanja manj kakovostne in snovno neuravnovešene hrane (državni zdravstveni vidik),
• vzdrževanje kmetijske pokrajine za opravljanje dodatnih ekosistemskih funkcij (npr. varovanje pred razdiralnimi učinki vetra, nalivov in poplav, biodiverzitetni otoki ipd.),
• dolgoročna možnost hkratnega izvajanja kmetijske pridelave in izrabe istih pedoloških enot za črpanje kakovostne pitne vode in tudi
• povečevanje števila dohodkovno ustreznih delovnih mest v pridelavi in predelavi ter
• povečevanje na kmetijstvo vezanih gospodarskih dejavnostih (turizem, trgovina, zdravstvo, energetika, temelječa naobnovljivih virih).