Zelišča za suha rastišča - Zelišča, ki dobro prenašajo sušne razmere in njih koristna uporaba
V prispevku so opisana zelišča, ki dobro uspevajo v naših klimatskih pogojih in nam z ustrezno oskrbo tudi dajejo dobre rezultate ter širok spekter uporabe za različne namene (v kulinariki, v ekološki pridelavi, v kozmetiki, ….). So medovite rastline, ki pomembno bogatijo čebeljo pašo.
TIMIJAN – Thymus vulgaris (Lamiaceae)
Timijan ali vrtna materina dušica je trajnica, ki spada v družino ustnatic. Oblikuje nizke do 30 cm visoke grmičke. Dobro uspeva na lahkih glinasto – peščenih tleh, ki so dobro založena in apnenčasta. Lega za gojenje timijana mora biti sončna, topla in zavetrna. Razmnožujemo ga s semenom, z grebeničenjem ali z delitvijo starih grmičkov. Sadike si pripravimo tako, da seme posejemo v toplo gredo v kakovosten substrat v februarju in marcu. Timijanove sadike presadimo konec aprila ali maja na stalno mesto na medvrstno razdaljo 45 – 50 cm in na 30 – 35 cm v vrsti. Mlade posajene sadike namakamo in skrbimo, da se dobro ukoreninijo. V kulinariki uporabimo sveže ali suhe timijanove lističe, predvsem pri pripravi mesnih in zelenjavnih jedi. Zaradi specifične arome ga dodajamo tudi v zeliščna masla in v sveže sirove namaze. S timijanovimi vejicami odišavljamo tudi olja in kise. Uporabljamo ga tudi za aromatiziranje jedi iz stročnic, krompirja, bučk in jajčevcev. Timijan vsebuje eterično olje, ki ga uporabljajo v kozmetiki. Eterično olje timijana je surovina za pridelovanje timola, ki pa je zelo dober antiseptik in antioksidant. Timijan je zelo medonosna rastlina, zato je dobro, da ga sadimo ob čebelnjakih. Timijanov med je zelo aromatičen.
V ekološki pridelavi je timijan uporaben kot odvračalna rastlina za kapusovega belina in listne uši. Lahko pa ga sadimo tudi v dekorativne namene, predvsem sorte timijana s citronskim vonjem.
DOBRA MISEL – Origanum vulgare (Lamiaceae)
Origano spada v družino ustnatic, tako kot timijan. Je trajnica, ki oblikuje pokončna stebla višine od 35 do 75 cm. Cveti od julija do septembra, škrlatno do rdeče vijolično. Dobro misel razmnožujemo z neposredno setvijo spomladi ali pa si pripravimo sadike. Razmnožujemo pa origano lahko tudi v jeseni ali zgodaj spomladi, tako da razdelimo korenike. Posebno pozornost namenimo namakanju posajenih sadik dokler se dobro ne ukoreninijo. Cvetoče zelišče dobre misli nabiramo od julija do septembra. Odrežemo ga 15 cm nad tlemi in ga posušimo. Lističe in cvetove osmukamo iz debelejših stebel. Obstaja veliko sort dobre misli, ki je namenjena sajenju v okrasne namene. V kulinariki uporabljamo dobro misel podobno kot majaron in origano. V kulinariki dobro misel uporabljamo za začinjanje mesnih jedi in stročnic.
V ekološki pridelavi jo čebelarji uporabljajo kot odvračalo za voščenega molja in mravelj v čebelnjakih. Dobra misel pa je tudi odlična medonosna rastlina. Eterično olje dobre misli uporabljajo v industriji parfumov. Odličen pomirjujoč in krepilen čaj lahko pripravimo iz enakih delov dobre misli, melise, šentjanževke in polovico poprove mete. Čaj pripravimo po receptu za poparek. Pustimo, da stoji 7 minut in ga osladimo z medom.
DROBNJAK – Allium schoenoprasum (Alliaceae)
Drobnjak je trajnica, ki dobro uspeva v različnih tipih tal. Uspeva na sončnih in pol sončnih rastiščih. Rastline so zelo odporne proti mrazu. Razmnožujemo ga s semenom ali z deljenjem šopov. Sadike lahko vzgojimo zgodaj spomladi ali pa ga aprila in maja direktno sejemo na stalno mesto. Z deljenjem šopov pa razmnožujemo v obdobju mirovanja rastlin. Sadike posadimo na 30 cm medvrstne razdalje in na 20 cm v vrsti. V kulinariki drobnjak najbolj pogosto uporabljamo kot sveže zelišče. Uporabni so listi in cvetovi. Nabiramo jih sproti od aprila do novembra. Svež drobnjak, ki je milejšega okusa kot česen ali čebula, drobno narežemo in ga dodajamo juham, solatam, hladnimi omakam in prelivom, majonezi, pa tudi jajčnim in krompirjevim jedem. Jedem ga dodajamo šele ob koncu kuhanja. Iz drobnjaka lahko pripravimo odličen kis rahlo rdečkaste barve in z zanimivo milo aromo.
V ekološki pridelavi ga sadimo v kombinaciji z zeljem in repo. Iz poparka drobnjaka lahko pripravimo naravno škropivo za zatiranje listnih uši in plesni.
HERMELIKA – Sedum telephium subsp. maximum (Crassullaceae)
Hermelika je trajnica in uspeva na vseh tipih tal. Je odporna rastlina na sušo. Ima značilne mesnate sivo zelene liste in zraste do 40 cm visoko. Steblo je sočno in na prerezu okroglo. Cveti od junija do septembra. Cvetovi so rumenkaste barve ali rožnati. V drugem delu leta začnejo rastline počasi rumeneti in nadzemni deli se do zime posušijo. Rastline imajo vlaknate korenine. Hermelika dobro uspeva tako na sončnih kot tudi v polsenčnih legah. Razmnožujemo jo s semeni ali pa s potaknjenci. Potaknjenci so primerni za potikanje čez celo sezono. Lahko pa jo tudi razmnožujemo z deljenjem starih rastlin v spomladanskem času. Mlade rastline posadimo na stalno mesto v razmaku 30 do 40 cm. Uporabljamo sveže liste hermelike, tako da jih polagamo na rane, iztisnemo sok ali delamo tinkturo. Obstaja tudi veliko sort homulic, ki so namenjene ureditvi gredic v okrasne namene. V kulinariki hermeliko uporabljamo podobno kot netresk. Uporabimo lahko kuhane ali sveže liste, ki jih dodamo v solate ali spomladanske juhe. Sveži listi imajo rahlo kiselkast okus. Hermelika bogato cveti zato je odlična paša za čebele in metulje. Sok hermelike je uporaben za nego obraza in dekolteja, ker kožo dobro navlaži in zmanjša pojavnost gub. Sok hermelike dodajajo tudi negovalnim kremam in tonikom.
Pri nas je bila hermelika pred leti tako zelo priljubljena, da je v naravi postala zelo ogrožena rastlinska vrsta zaradi čezmernega nabiranja.
KAMILICA – Chamomilla recutita (Asteraceae)
Kamilica je enoletnica razširjena po vsem svetu. Cveti junija in julija. Ni zahtevna rastlina glede tal in osončenosti. Dobro prenaša tudi sušo in direktno sonce. Seme kamilice posejemo od konca marca na gredico. Seme kali na svetlobi. Seme lahko posejemo tudi zgodaj jeseni. Mlade rastlinice se morajo do zime dobro razviti in prezimijo v obliki rozete. Pri kamilici uporabimo sveža ali posušena socvetja. V primeru pridobivanja eteričnega olja pa uporabimo celo rastlino. Najbolj pogosto iz kamilice pripravljamo okusne in osvežilne čaje. Kamilica je poznana tudi kot barvilna rastlina, ker daje značilno rumeno barvo. Rastline kamilice rastejo tudi na nekoliko bolj slanih rastiščih, kjer običajne kulture ne uspevajo več. Eterično olje kamilice dodajajo kozmetičnim pripravkom (kreme, šamponi, detergenti,…).
Kamilica spremlja človeka celo življenje. Lajša različne krče, deluje protivnetno in pomaga pri celjenju ran. Površinsko razkužuje kožo in rahlo pomirja. Pomaga pri črevesnih težavah in prebavnih motnjah ter pri obolenjih ledvic in mehurja. Uporabna je tudi za pripravo poživljajočih in sprostitvenih kopeli.
LAŠKI SMILJ – Helichrysum italicum (Asteraceae)
Najbolj znana rastišča smilja so na Korziki. Laški smilj je trajni polgrm, ki zraste v višino do 70 cm, v širino pa tudi do 1 metra. Na vrhu vsakega stebla oblikuje značilno kobulu podobno socvetje, ki je sestavljeno iz številnih rumenih okroglih cvetnih koškov. Smilj cveti od maja do junija. Uspeva na sončnih legah. To ni zahtevna rastlina glede tal. Najbolje uspeva v revnejših tleh z nevtralnim ali rahlo bazičnim pH in v tleh z veliko apnenca. Razmnožujemo ga s semeni ali s potaknjenci. Seme lahko posejemo neposredno na predhodno pripravljeno gredico s fino drobno strukturo tal ali pa pripravimo sejančke v multiploščah. Ko so sadike dovolj razvite, jih še vsaj dva tedna utrjujemo in šele nato presadimo na stalno mesto v mesecu maju. Sadike smilja posadimo na 30 cm. Vsaka 3 – 4 leta je potrebno grmičke pomladiti z deljenjem in presaditvijo. Pri smilju nabiramo cvetoče nadzemne del za zdravilno in okrasno uporabo. V kulinariki ga lahko uporabimo podobno kot kari, ki je značilna začimba, prisotna v jedeh Indije in Azije. V Sredozemlju mlade poganjke dodajajo v zelenjavne, ribje ali mesne jedi. Zelišče moramo odstraniti pred koncem kuhanja, ker lahko postane grenko. Eterično olje smilja pa ponekod dodajajo k sadju, sadnim solatam, sladoledu in pecivu.
Eterično olje smilja deluje protivnetno, protibakterijsko, preprečuje razvoj gliv in je antioksidant. Pri nas in v Sredozemlju raste tudi sorodnik laškega smilja, to je peščeni smilj – Helichrysum arenarium. Zelo je podoben laškemu smilju, vendar je nižje rasti. Uporaba je podobna uporabi laškega smilja. Pridelek svežega zelišča laškega smilja je okoli 7500 kg/ha. Iz tega pridelka lahko pridobimo 10 litrov eteričnega olja. Nasad smilja pride v polno rodnost v tretjem letu po sajenju. V rastlini smilja je 0,13 % eteričnega olja. Eterično olje dodajajo izdelkom za negovanje kože, ker jo poživi in gladi gube. Tudi hidrolat iz smilja uporabljajo v kozmetiki. Kombinacija eteričnega olja smilja, komarčka in pelina lahko pričara opojne vonjave poletja.
NETRESK – Sempervivum tectorum (Crassulaceae)
Netresk je pritlična rastlina, ki je sestavljena iz rozete mesnatih listov. Zraste do 5 cm visoko. Netresk ima sedeče, mesnate, svetlo in temno zelene liste. Cveti od junija do septembra. Netresk se razmnožuje s plazečimi stebelci, ki se ukoreninijo nekoliko stran od matične rastline. Raste na večini podlag, tudi tam, kjer je zelo malo prsti. Uspeva v suhih, zelo peščenih tleh na sončnih legah. Razmnožujemo ga z deljenjem rozet tako, da jih posadimo 20 cm narazen. V ljudski medicini uporabljamo sveže liste in sok. Obstaja veliko sort netreska tudi za namene okrasnih zasaditev. V kulinariki mlade, sveže liste lahko skuhamo in jih pripravimo na solati ali kot prikuho.
Že v antiki so netresk omenjali kot hladilo in zdravilno rastlino pri zdravljenju vnetja ušes. Podobno uporabo v tradicionalnem zdravilstvu poznamo še danes. Tudi v srednjem veku so netresk cenili kot zdravilo za rane, čire, kačje pike. Pripravljali so ga tudi z medom in ga uporabljali za celo vrsto problemov z notranjimi organi.
OZKOLISTNI TRPOTEC – Plantago lanceolata (Plantaginaceae)
Rastlina je trajnica in izvira iz srednje ter vzhodne Evrope. Razširjen je po vsem svetu. Cveti od maja do septembra v obliki klasa. Suličasti trpotec ni občutljiva rastlina. Dobro uspeva na peščeno ilovnatih tleh. Optimalno rastišče je sončna lega v vrtu. Razmnožujemo ga s semenom, ki ga posejemo konec marca ali aprila v dobro pripravljena tla. Uporabljamo liste, ki jih požanjemo pred cvetenjem rastline, ker je v takih listih največ zdravilnih učinkovin. V sezoni ga lahko vsaj tri do štirikrat žanjemo. Sušimo ga v tankih plasteh. V sušilnicah ga sušimo z vročim zrakom do 50 o C. V kulinariki uporabimo mlade liste v svežih solatah, ker vsebujejo veliko C vitamina. Dodajamo pa jih tudi zeliščnim juham ali jih skuhamo na sopari in pripravimo kot prikuho. Trpotec daje jedem značilen, gobam podoben okus.
Ozkolistni trpotec je že dolgo poznana zdravilna rastlina, ki so jo uporabljali že Kitajci. Njegove zdravilne lastnosti pa so cenili tudi Grki in Rimljani. Ponekod še bolj cenijo veliki trpotec ali Plantago major, ki ma širše liste. V naših krajih raste tudi srednji trpotec ali Plantago media. Vsi trpotci imajo podobne zdravilne lastnosti. Seme velikega trpotca je uporabno tudi kot odvajalo. Podobne učinke ima tudi seme indijskega trpotca ali Plantago ovata in bolhačice Plantago psyllium. Oba izvirata iz Azije in Sredozemlja in ju ponekod pridelujejo za seme, ki ga nato uporabijo v zeliščnih pripravkih za odvajanje.
PRAVI PELIN – Artemisia absinthium L. (Asteraceae)
Navadni pelin raste po vsej Evropi, Aziji in Severni Ameriki. Rastlina oblikuje pokončna stebla, ki zrastejo iz olesenele korenike in so velika do 100 cm. Listi so pernato deljeni in na obeh straneh prekriti z dlačicami, kar jim daje srebrnkast nadih. Cvetovi so drobni in tvorijo grozdasto sestavljeno socvetje. Cvetijo od julija do septembra. Cela rastlina diši značilno aromatično in je grenkega okusa. Navadni pelin je trajnica, ki je bila včasih prisotna v vsakem domačem vrtu. Glede tal ta rastlina ni zahtevna, raste v vseh tipih tal. Optimalno uspeva v peščeno glinastih tleh z dovolj kalcija in na sončnih rastiščih. Razmnožujemo ga s semenom in deljenjem korenin. Možna je direktna setev ali pa si vzgojimo sadike za presajanje na stalno mesto. Razdalja med sadikami naj bo 45 – 50 cm. Uporabni so stebla, listi in cvetovi. Zelišče nabiramo tik pred cvetenjem. Liste lahko sproti trgamo ali pa porežemo celo rastlino. Liste običajno ločimo od stebel in cvetov. Iz pelina destilirajo eterično olje modre barve, podobno kot iz rmana. Obstaja veliko sort pelina, ki ga lahko sadimo v okrasne namene. V kulinariki uporabimo posušene cvetne poganjke kot začimbo za solate in ribe. V srednji Evropi ga kot začimbo dodajajo mastnemu mesu in kuhajo v enolončnicah. Zelo znana je uporaba v vinu (pelinovo vino) in žganju (pelinkovec). Je tudi sestavni del nekaterih grenkih likerjev in grenčic.
Pelin sodi v skupino najbolj grenkih zelišč. Vsebuje živčni strup tujon, zato ga uporabljamo v majhnih količinah. Svež pelin ali v poparku odganja molje in komarje. Eterično olje pravega pelina uporabljajo v kozmetiki za izdelavo mila in kot sestavino v parfumih. Poparek z dodatkom eteričnega olja pa lahko uporabimo za masažo in krepitev lasišča. V ekološki pridelavi ga lahko uporabimo v obliki prevrelke in brozge za škropljenje proti listnim ušem, pršicam, gosenicam, jabolčnemu zavijaču in mravljam. Posajen ob ribezu preprečuje ribezovo rjo. Je pa slab sosed za komarček, žajbelj in kumino. Ostanke pelina ne dajemo na kompost.
SLADKI PELIN – Artemisia annua (Asteraceae)
Sladki pelin je enoletnica, ki lahko v urejeni pridelavi zraste do 2 m visoko. Je nezahtevna rastlina in uspeva v dobro odcednih, rahlo bazičnih in pustih tleh. Seme kali na svetlobi in ga lahko posejemo v multiplošče ter si vzgojimo sadike za sajenje na prosto. Seme posejemo v marcu, nato pa utrjene sadike posadimo na stalno mesto v začetku maja, ko ni več nevarnosti pozebe. Sadike posadimo na medvrstno razdaljo 60 – 100 cm in na 30 – 45 cm v vrsti. Vsakih nekaj vrst pustimo širši pas za vzdrževanje in žetev. V pridelavi hibridnih sort pa se priporoča posaditi sadike pelina celo 1 m x 1m. Sladki pelin je najbolj poznan kot zdravilo za malarijo. Ima zdravilne učinkovine, ki delujejo protibakterijsko, protivirusno in preprečujejo razvoj glivičnih povzročiteljev bolezni. Ureja delovanje želodca, zaprtje in težave z mehurjem. Zunanje ga lahko uporabimo kot obkladek za vneto kožo in pri glivičnih infekcijah, udarninah, zvinih in artritisu. Spodbuja delovanje imunskega sistema, saj se pri podpornem zdravljenju izkaže pri psoriazi, lupusu in nekaterih avtoimunskih boleznih. Raziskave potrjujejo, da zdravilne učinkovine v kombinaciji z železom delujejo proti rakavim celicam, zato na osnovi tega razvijajo nova zdravila. Pri sladkem pelinu uporabljamo nadzemne dele kot posušeno zelišče ali za izdelavo eteričnega olja in drugih izvlečkov. Največ zdravilnih učinkovin ima sladki pelin v fazi formiranja cvetnih popkov. Sladki pelin lahko sušimo na soncu. Sorte sladkega pelina lahko uporabimo tudi v dekorativne namene. V kulinariki posušene liste ali eterično olje dodajajo vermutu, likerjem in grenčicam. Priporoča pa se tudi potresanje manjše količine svežih lističev na solate, sadne solate, sladoled ali zelene smutije. Posušene cvetove pa lahko dodamo v jogurte, med, kosmiče,….
Sladki pelin je vedno bolj cenjeno zelišče zato ga vedno bolj uvajajo v pridelovalne namene. Veliki nasadi so v južni Evropi, Aziji in različnih delih Afrike. Pri nas je najbolj razširjen na območju Primorske. K nam naj bi ga prinesli Turki, ki so sladki pelin zelo cenili zaradi njegovih zdravilnih lastnosti in zaradi arome. Učinkovine iz sladkega pelina dobro delujejo kot odvračalo za mrčes. Vrečko s posušenim zeliščem lahko uporabimo kot dišavo. Zeliščni kis s sladkim pelinom lahko pripravimo tako, da nadzemne dele ameriškega slamnika, korenine velikega omana in zelišče sladkega pelina očistimo, narežemo na majhne koščke in damo v stekleno posodo s širokim vratom. Prelijemo z domačim jabolčnim kisom in pustimo namakati dva tedna. Nato odcedimo in spravimo v steklenice v temen prostor. S tako obogatenim kisom lahko začinimo listnate in sadne solate. Razredčen z vodo, v čaju ali soku spodbuja delovanje imunskega sistema. V zelišču je 0,30 % eteričnega olja, ki ima osvežujoč prijeten vonj in ga uporabljajo v kozmetiki in industriji parfumov. Za domačo kozmetiko je primeren tudi hidrolat iz sladkega pelina, ki ostane pri destilaciji eteričnega olja. Sladki pelin v aromaterapiji uporabljajo zaradi pomirjevalnega delovanja.
Pripravila:
Jana Bolčič, specialistka za zelenjadarstvo, Kmetijsko gozdarski zavod Nova Gorica
Viri:
MIHOVILOVIĆ I.. Proizvodnja i prerada ljekovitog i aromatičnog bilja. Grad Senj. Prodigital, d.o.o..
RODE J..(2018). Zeliščni vrt – domača lekarna. Ljubljana. Kmečki glas.
