Senzorično ocenjevanje vina in trditev o „industrijsko kalibriranem“ okusu

datum: 03.09.2026

Senzorično ocenjevanje vina in trditev o „industrijsko kalibriranem“ okusu

1. Izhodišče

V prispevku MMC RTV SLO »Vina, ki so proslavila Slovenijo v svetu, na udaru najstrožje vinske zakonodaje v Evropi« (20. avgust 2026) je zapisano:

„Okus vinskih ocenjevalcev je kalibriran na industrijska vina, kjer so vonji čisti in jasni, vina pa stabilizirana in bistra. Zato senzorična analiza ni ustrezna metoda za ugotavljanje naravnih vin za promet.“

Trditev zasluži resen strokovni odziv, saj neposredno naslavlja usposobljenost in kredibilnost šolanih senzoričnih ocenjevalcev. Gradivo je strukturirano v osem delov: (1) zakaj trditev logično in dokazno ne drži, (2) kaj o dejanski usposobljenosti panelov pove večletna zgodovina obveznega izobraževanja, (3) dokazi kakšna metodološka orodja senzorična znanost za to razlikovanje že ponuja, (4) kje so resnične, priznane vrzeli v slovenskem sistemu, (5) kako to umestiti v širšo javno razpravo, (6) predlog konkretne vaje za usposabljanje, in (7) priporočila za usposabljanje.

2. Zakaj trditev ne drži?

2.1 Zamenjava dveh različnih vprašanj

Trditev tiho preskoči od „naravna vina imajo drugačne značilnosti“ (drži) k „zato jih šolani ocenjevalci ne morejo veljavno oceniti“ (ne sledi logično in je nepomembno). V istem prispevku Matteo Carzedda pravilno loči kemijsko analizo od senzorične ocene, ki preverja nekaj drugega – stilsko skladnost in tipičnost. To je argument za to, kako naj bo napisan senzorični standard — ni pa dokaz, da so ocenjevalci pristranski. "Umerjeno na industrijska vina" je nepodprta empirična trditev, ne ugotovitev. V članku je ne podpira noben citat senzorične znanosti – gre za trditev, ne pa za študijo usposabljanja ali delovanja slovenskih panelov.

Certificiranje je zasnovano ravno zato, da to prepreči. Slovenski organoleptični ocenjevalci opravijo obvezne preizkuse usposobljenosti in občasne ponovne kalibracije z uporabo referenčnih standardov, ne enega samega "konvencionalnega" profila vina.

2.2 Usposabljanje je namenjeno prav temu

Šolani pokuševalci v Sloveniji so bili še po starem Zakonu o vinu obvezni, da opravljajo obvezno dodatno izobraževanje pokuševalcev vina – DIPV (najmanj vsaki dve leti) in dodaten preizkus organoleptičnih sposobnosti – DPOS (najmanj vsaka štiri leta), v praksi pa je večina to opravljala pogosteje, celo letno. Kriterij usposobljenosti ni naključen: ≥75 % pravilnih odgovorov pomeni „usposobljen preskuševalec“, 60–75 % pa zahteva ponovno preveritev. Obstoj takega sistema je dokaz proti trditvi o ozki kalibraciji, ne zanjo.

Slika 1: Usposabljanje in validacija senzoričnega panela (predavanje Korošec in Košmerl, 2026).

2.3 Metodologija že loči napako od stila

Naj na začetku poudarimo, da je senzorična disciplina znanstvena disciplina. Standardna senzorična znanost (OIV, ISO 8586 za izbiro in usposabljanje ocenjevalcev) uči ocenjevalce razlikovati med dejansko napako (oksidacija čez prag, TCA, živalske/reduktivne note zaradi kvasovk rodu Brettanomyces, prekomerna hlapna kislost) in namernimi stilskimi značilnostmi (spontana fermentacija, nadzorovana redukcija, motnost zaradi nefiltriranja). Vprašanje ni „ali je vino podobno čistemu industrijskemu vinu“, temveč „ali je znotraj sprejemljivega obsega, s tem ali brez napake“.

2.4 Hlapna kislina in motnost že imata tolerančna območja

Ta parametra nista avtomatično izločilna – gre za vprašanje, kje so postavljene meje toleranc (kar je legitimna razprava o predpisu), ne pa dokaz, da ocenjevalci teh značilnosti ne znajo prepoznati kot „drugačno, a brezhibno“.

2.5 Trditev je preverljiva – in preverjena

Če bi bila trditev resnična, bi jo lahko empirično preverili: ali panel v kalibracijskih sejah uporablja referenčne vzorce naravnih/oranžnih/pét-nat vin? Kot kaže gradivo v nadaljevanju, je odgovor: da, in to sistematično, že vrsto let.

2.6 Prava razprava je o zakonu, ne o kompetenci

Dejansko sporno vprašanje v prispevku ni usposobljenost ocenjevalcev, temveč to, ali naj za vina brez zaščitene označbe porekla obstaja alternativna pot na trg zgolj na podlagi kemijske analize. To je vprašanje regulativne zasnove – trdnejša podlaga za razpravo kot obramba pred neutemeljeno trditvijo o pristranskosti.

2.7 Tudi na mednarodni ravni ostaja vprašanje odprto – a se ne rešuje z opustitvijo senzorične ocene

Decembra 2020 je Mednarodna organizacija za trto in vino (OIV) organizirala spletni seminar „Razumevanje fenomena naravnih vin“, na katerem so sodelovali priznani strokovnjaki, med drugim Luigi Moio (profesor enologije, tedanji podpredsednik OIV) in vinski publicist Jacques Dupont. Razprava je pokazala dvoje, kar je pomembno tudi za slovensko razpravo.

• Celo znotraj skupnosti naravnih vin ni enotnega mnenja, kje je meja med slogovno posebnostjo in napako. Luigi Moio je izrecno opozoril, da se naravna vina lahko oksidirajo, in to označil kot nekaj, čemur se je treba izogniti – ne kot zaželeno lastnost. Če tudi vodilni strokovnjaki, povezani z naravnimi vini, oksidacijo štejejo za napako, gre za splošno strokovno soglasje, ne za pristranskost slovenskih ocenjevalcev.
• Jacques Dupont je spomnil, da sistem označb porekla ni bil zasnovan kot jamstvo za okus, temveč kot potrdilo o poreklu in orodje proti goljufijam – kar potrjuje ugotovitev iz točke 2.6, da je prava razprava regulativna, ne senzorična.
• Niti udeleženci seminarja se niso poenotili glede same definicije „naravnega vina“ – kar pomeni, da očitek o „enotnem industrijskem idealu“, na katerega naj bi bili ocenjevalci kalibrirani, spregleda, da tudi mednarodna stroka nima enotnega, dogovorjenega profila naravnega vina.
• Jamie Goode, vinski publicist, je opozoril, da se prag med subjektivnostjo okusa in normo razlikuje od osebe do osebe – kar je isto vprašanje (je vonj po miševini ali konjskem znoju razločevalni znak ali napaka), ki ga naslavljajo prav orodja iz razdelka 4 (drevesa odločitve, opisniki, referenčni vzorci).

3. Kontinuiteta usposabljanja (DIPV 2007–2026)

Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani je kot pooblaščena organizacija za izobraževanje pokuševalcev od leta 2007  izvedla 20 izobraževanj – tudi v času epidemije, ko so potekala na daljavo, a niso izpadla. Predavatelji so vedno prihajali iz raziskovalno-izobraževalnih institucij (Kmetijski inštitut Slovenije, Kmetijsko gozdarski zavodi, Fakulteta za vinogradništvo in vinarstvo Univerze v Novi Gorici, BF), ne iz industrije. Celoten nabor tem neposredno ovrže trditev o ozki kalibraciji na „čista, industrijska“ vina:

Teme, kot so reduktivne arome (2009), nečisti vonji in okusi (2010), specifična kakovost/Brett (2015), „drugačna“ vina (2016) in tehnološko-senzorične razlike med vini (2022), so bile del rednega kurikula že desetletje ali več pred trenutno razpravo o naravnih vinih. Trditev, da so ocenjevalci sposobni presojati le „čista, stabilizirana“ vina, ni podprta z nobenim virom v prispevku – gre za oceno predstavnice interesnega združenja, ne za ugotovitev raziskave o dejanskem delovanju slovenskih panelov.

3.1 Kaj program DIPV 2026 sam po sebi dokazuje?

Letošnje izobraževanje, naslovljeno „Nov Zakon o vinu in z njim povezane spremembe“, je še posebej zgovoren protiargument. Program je vključuval predavanji hrvaških kolegic – redne profesorice z Agronomske fakultete Univerze v Zagrebu o hrvaški zakonodaji, in vodje laboratorija za senzorične preiskave pri Hrvaški agenciji za kmetijstvo in hrano, katerih laboratorij je akreditiran tudi na področju senzorične analize. Popoldanski del je obsegal izmenjavo izkušenj s kolegicami iz KGZS Nova Gorica (T. Rusjan) in Maribor (L. Gregorič), izobraževanje pa smo zaključili z zahtevo, da morajo biti senzorični opisniki v specifikacijah proizvoda: nedvoumni, nehedonski, diskriminatorni (kvalitativno in kvantitativno) in merljivi. Stroka je torej sama, iz lastne pobude, zahtevala odpravo prav tiste hedonske subjektivnosti, ki jo kritika očita ocenjevalcem – kar je nasprotje slike „okusa, kalibriranega na industrijski ideal“.

4. Metodološka orodja, ki jih senzorična znanost že ponuja

Predavanje „Senzorična skladnost vin z ZOP: kje smo in kaj manjka?“ (M. Korošec, T. Košmerl) je pokalo, da razlikovanje med napako in stilom ni prepuščeno subjektivnemu vtisu ocenjevalca, temveč obstajajo uveljavljena, preverjena orodja.

4.1 Generične in specifične metode

Uradno senzorično ocenjevanje pozna dve vrsti metod: generične metode (za kategorije živil, npr. oljčno olje, vino, sir), osredotočene na prepoznavanje napak, in specifične metode (za posamezen ZOP), prilagojene opisniku iz tehnične specifikacije.

Slika 2: Ključne lastnosti kakovosti (predavanje Korošec in Košmerl, 2026).

Skupna zahteva dobre metode je sedem elementov: definicija senzoričnih lastnosti in napak z vrstnim redom ocenjevanja, standardiziran postopek (tehnika vohanja, okušanja, požiranja, premori), enotna priprava in temperatura vzorcev, naključen ali uravnotežen vrstni red delitve vzorcev (Latin square design) za preprečitev pristranskosti, najmanj pet šolanih preskuševalcev v panelu, standardizirane zahteve glede prostora, opreme in steklovine (ISO 3591), ter statistična obdelava s pisnim sklepom o skladnosti.

Slika 3: Zahteve dobre senzorične metode – principi, obvezni elementi in usposabljanje panela (predavanje Korošec in Košmerl, 2026).

4.2 Slovar napak, ki ga panel že uporablja

Šolan panel razpolaga z natančnim, ustaljenim naborom opisnikov za odstopanja – kar je neposredno nasprotje trditve, da prepozna le „čisto in jasno“:

Ta terminologija se je izkazala kot zanesljiva tudi v mednarodnih medlaboratorijskih testih (BIPEA; Mazzoni in sod., 2022 – povezava do tega članka na povezavi: https://themedicon.com/journals/agricultureenvironmental/MCAES-02-002), kjer so paneli iz različnih evropskih laboratorijev na vinu, namerno obogatenem z znano spojino (npr. 4-etilfenol), dosledno prepoznali isto vrsto in podobno intenzivnost odstopanja – kar potrjuje, da usposobljeni ocenjevalci niso prepuščeni subjektivnemu vtisu, temveč dosegajo primerljive, ponovljive rezultate.

4.3 Drevesa odločitve namesto binarnega sodbe „dobro/slabo“

Namesto ene same skupne ocene se v dobri praksi uporabljajo drevesa odločitve, ki sistematično povežejo intenzivnost posamezne lastnosti (npr. kompleksnost arome, ravnotežje in telo, obstojnost arome) z odločitvijo o skladnosti (Pérez-Elortondo in Zannoni, 2021; Etaio in sod., 2010). Na povezavi ( https://e3sensory.eu/guidelines-for-the-sensory-evaluation/)  lahko dostopamo do obsežnega Opisa smernic za senzorično analizo ZOP na 76 straneh. Primer za mlado rdeče vino iz Rioja Alavesa opredeli ključne atribute (zrelo sadje, sladki koren, cvetličnost) in loči med popolnoma neuravnoteženim, delno neuravnoteženim in uravnoteženim vinom na 7-stopenjski lestvici – kar omogoča, da vino z nekonvencionalnim, a skladnim profilom dobi ustrezno, ne avtomatično nizko oceno.

4.4 Objektivizacija barve

Tudi vizualna ocena je lahko standardizirana z referenčno barvno lestvico namesto subjektivnega vtisa. Podobne barvne referenčne mreže (Gomis-Bellmunt in sod., 2024) so bile razvite na podlagi analize 2353 vin (2021–2023) in so v Španiji uradno kontrolno orodje, akreditirano po ISO 17025.

5. Zakonodajni okvir: kje je resnična vrzel?

Predavanje odkrito naslavlja dejanske metodološke vrzeli – te pa se nanašajo na natančnost predpisa in specifikacij, ne na usposobljenost ocenjevalcev.

5.1 Vrzeli na ravni EU in Slovenije

Na ravni EU Uredba (EU) 1308/2013 (za vino) predpisuje obveznost ocenjevanja, ne pa metode; splošni ISO standardi niso prilagojeni specifiki ZOP; enotnih opisnikov po ZOP ni, vsaka regija razvija svoje; paneli delujejo brez skupnih standardov usposobljenosti. Na slovenski ravni je Pravilnik o ZOP splošen, brez specifičnih senzoričnih meril; ocenjevalne komisije nimajo enotnih kriterijev usposobljenosti; ni referenčnih profilov za tipičnost posameznih ZOP vin; rezultati so zato med seboj težko primerljivi. Prejšnja Uredba (EU) 1151/2012 je bila medtem razveljavljena z Uredbo (EU) 2024/1143, ki izrecno zahteva certificiranje senzoričnih lastnosti živil z ZOP – kar pomeni, da bo poenotenje metod v prihodnjih letih vse bolj nujno.

Slika 4: Zakonodajni okvir ZOP – prehod z Uredbe 1151/2012 na Uredbo (EU) 2024/1143 in ključna vrzel v standardiziranem pristopu.

Tudi za Mednarodno organizacijo za trto in vino (OIV) obstajata še vedno dva glavna izziva:

1. Subjektivnost in variabilnost preskuševalcev: Različne ravni usposabljanja in kulturni vplivi povzročajo neskladne opise arome/okusa; npr. hedonski izrazi ("sadni", "eleganten", "prijeten") niso kvantificirani (OIV).
2. Pomanjkanje enotnih protokolov: Države uporabljajo različne metode (OIV, nacionalne lestvice), brez obvezujočih standardov EU za PDO.

5.2 Primer: ZGO Posavje

Konkreten slovenski primer (8. člen specifikacije ZGO Posavje) zahteva opis senzoričnih lastnosti (barva, vonj, okus, pitkost) in organoleptično oceno ≥14 točk pri pooblaščeni organizaciji. Vrzeli: opis je subjektiven in hedonski („ubranost“, „vinska popolnost“), ni opredeljenih meril za sprejem/odklonitev posameznih lastnosti, ni referenčnih materialov za ključne opisnike in ni standardiziranega panela z dokazljivo usposobljenostjo. Podobne pomanjkljivosti so bile ugotovljene tudi v evropski bazi eAmbrosia, kjer so nekateri organoleptični opisi („prevladujoč močan okus“, „cvetlična in kamnita paleta arom“) preveč splošni, hedonski in nemerljivi – gre torej za širši, ne izključno slovenski problem.

5.3 Kam se stroka že premika?

Primerjava s Španijo, Italijo in Francijo (skupaj 68,9 % vseh ZOP v EU) pokaže večjo usklajenost metod. Primeri dobre prakse: senzorični profil za 11 ZOP vin v Kataloniji s postopkom izbire preskuševalcev in razvojem referenc (Gomis-Bellmunt in sod., 2022); 4-komponentna metodologija za okrepitev, selekcijo, usposabljanje in spremljanje preskuševalcev (Ligas in Kotseridis, 2024); opredelitev tipičnega senzoričnega prostora bordojskih vin z metodo CATA in ~40 strokovnjaki, ki je prepoznala tudi nebordojske sorte z ustreznim tipičnim profilom (Plantevin in sod., 2024); ter ugotovitev, da postavitev analize CATA pred vprašanje o všečnosti izboljša diferenciacijo izdelkov in je primerna tudi za šolan panel (Geffroy in sod., 2024). Vzporedno je nastal tudi prvi prosto dostopen geoprostorski popis regulativnih informacij o ZOP na evropski ravni (Candiago in sod., 2022), ki bo olajšal primerjavo med regijami. Delovna skupina Evropskega združenja za senzorično znanost (E3S) trenutno v sodelovanju z Evropskim združenjem za akreditacijo (EA) pripravlja smernice za senzorično ocenjevanje živilskih in vinskih izdelkov z ZOP (pričakovane 2025), OIV dokumenti pa že podpirajo pot proti akreditaciji panelov po ISO 17025.

Slika 5: Tipičnost evropskega vina kot presek sorte, terroirja, tradicije in predpisov – izhodišče za primere dobre prakse iz EU.

Skratka: vrzel ni v tem, da ocenjevalci ne znajo prepoznati kakovostnega, a nekonvencionalnega vina – vrzel je v tem, da specifikacije ZOP še nimajo dovolj natančnih, merljivih opisnikov in referenc, orodja za to pa že obstajajo in čakajo na uvedbo.

6. Umestitev v širšo javno razpravo

6.1 Perspektiva pridelovalcev naravnega vina

Nedavna raziskava z naslovom »Who Produces Natural Wine (and Who Would Like To)?« (2026; dostopna na povezavi: doi.org/10.1016/j.jrurstud.2025.103935) primerja motivacije pridelovalcev naravnega vina v Evropi z nepridelovalci. Ugotavlja, da pridelovalce naravnega vina v veliki meri vodijo notranje motivacije – osebno prepričanje, okoljski interes, vera v višjo kakovost in želja po pristnosti – medtem ko nepridelovalci na pridelavo naravnega vina gledajo pretežno skozi tržno, zunanjo prizmo.

Avtorji priporočajo, naj politični ukrepi te notranje motivacije podpirajo in dopolnjujejo, namesto da uvajajo pretirano regulacijo, ki bi jih lahko izpodrinila.

Ta ugotovitev je koristen kontekst za usposabljanje: kritika s strani predstavnikov naravnih vin verjetno izvira iz iskrene skrbi za avtentičnost in okoljsko odgovornost, ne (le) iz nasprotovanja regulaciji kot taki. To je razlog več, da se nanjo odzovemo vsebinsko in spoštljivo, ne obrambno – kar je tudi namen tega gradiva.

Ta ugotovitev je koristen kontekst za usposabljanje: kritika s strani predstavnikov naravnih vin verjetno izvira iz iskrene skrbi za avtentičnost in okoljsko odgovornost, ne (le) iz nasprotovanja regulaciji kot taki. To je razlog več, da se nanjo odzovemo vsebinsko in spoštljivo, ne obrambno – kar je tudi namen tega gradiva.

Ta ugotovitev je koristen kontekst za usposabljanje: kritika s strani predstavnikov naravnih vin verjetno izvira iz iskrene skrbi za avtentičnost in okoljsko odgovornost, ne (le) iz nasprotovanja regulaciji kot taki. To je razlog več, da se nanjo odzovemo vsebinsko in spoštljivo, ne obrambno – kar je tudi namen tega gradiva.

6.2 Pričakovani ugovori in odgovori nanje

Za predstavitev pred pokuševalci je koristno vnaprej predvideti tudi protiargumente in vprašanja iz dvorane, saj gre za javno občutljivo temo:

• „Če je znanost tako jasna, zakaj se toliko naravnih vinarjev pritožuje?“ – Odgovor ni, da se motijo, temveč da je njihov ugovor večinoma usmerjen na prag/mejo v pravilniku (kje je meja za hlapno kislino, motnost, filtracijo), ne na to, ali ocenjevalci znajo prepoznati kakovost. Obe strani se dejansko strinjata, da mora obstajati jasna, merljiva meja – razhajata se pri tem, kje naj bo postavljena.
• „Ali ni sam obstoj vrzeli v specifikacijah ZOP (razdelek 5) priznanje, da je kritika upravičena?“ – Ne: vrzel je metodološka (natančnost opisnikov), ne kadrovska (usposobljenost ocenjevalcev). Prav to razliko velja eksplicitno pojasniti, saj je najbolj verjetna točka nesporazuma.
• „Zakaj Francija ne zahteva degustacij za ZOP, Slovenija pa jih?“ – Gre za razliko v regulativni zasnovi (alternativna pot prek kemijske analize za vina brez ZOP/ZGO), ne v tem, da bi bila francoska senzorična stroka manj zahtevna do naravnih vin; nasprotno, tudi francoski avtorji (Gomis-Bellmunt, Plantevin) so med vodilnimi razvijalci strožjih, objektivnejših metod.
• Koristno je predstavitev zaključiti s sporočilom, da stroka kritiko jemlje resno – ne kot napad, ki ga je treba zavrniti, temveč kot spodbudo za pospešitev že začetega dela na natančnejših opisnikih in akreditaciji.

7. Predlog konkretne vaje za usposabljanje

Za izkustveno ponazoritev, da senzorična metoda zanesljivo loči med stilom in napako, predlagam kratko praktično vajo (30–40 minut):

1. Priprava: izberite par vin iste sorte in podobnega geografskega porekla – eno pridelano konvencionalno, drugo naravno ali oranžno (npr. z daljšim stikom z jagodnimi kožicami ali brez dodanega SO2). Vzorce postrezite slepo, brez razkritja načina pridelave – skladno z opažanjem Jacquesa Duponta (razdelek 2.7), da slepa degustacija omogoča oceno brez predsodkov.
2. Individualna ocena: udeleženci samostojno opišejo vsako vino z opisniki iz preglednice v razdelku 4.2 – ločeno vizualne, vohalne in taktilne/okusne značilnosti.
3. Uporaba drevesa odločitve: skupina nato na obeh vinih uporabi drevo odločitve za kompleksnost arome in ravnotežje (slika 2, razdelek 4.1) ter primerja rezultat.
4. Razkritje in razprava: šele po ocenjevanju razkrijte način pridelave. Razpravo usmerite na vprašanje: ali je bila morebitna nižja ocena „drugačnega“ vina posledica dejanske napake (npr. prekomerna hlapna kislina, oksidacija) ali neupravičenega vtisa „nekonvencionalnosti“? Če panel dosledno loči oboje, je to neposreden, izkustven protidokaz trditvi o „industrijski kalibraciji“.
5. Kontrolni vzorec: vključite vsaj eno vino z dejansko napako (npr. rahlo oksidirano ali z zaznavno miševino) kot kontrolo – da udeleženci preverijo, ali panel dejansko loči med „drugačnim“ in „pokvarjenim“, ne le med „poznanim“ in „nepoznanim“.

Vaja je namenoma zasnovana tako, da rezultat ni vnaprej znan: če bi panel sistematično slabše ocenjeval nekonvencionalno, a brezhibno vino, bi to bil pomemben signal za nadaljnje izpopolnjevanje usposabljanja. Odprtost do tega izida je del verodostojnosti vaje.

8. Sklep in priporočila za usposabljanje

• Poudariti razliko med „drugačno“ in „napačno“ kot temelj vsakega senzoričnega usposabljanja – ne kot novost, temveč kot stalnico kurikuluma vsaj od leta 2009.
• Predstaviti DPOS in kriterij ≥75 % ter rezultate medlaboratorijskih testov (BIPEA) kot konkreten, preverljiv dokaz proti trditvi o pristranski kalibraciji.
• Na primeru dreves odločitve in barvnih referenčnih lestvic pokazati, da se ocena „drugačnega“ vina lahko opre na strukturirano metodo, ne na subjektiven vtis.
• Razpravo o naravnih vinih usmeriti na pravo vprašanje: kje naj bodo postavljene tolerančne meje za hlapno kislino in motnost pri vinih brez ZOP/ZGO – to je vprašanje za pripravljavce pravilnika, ne za usposobljenost ocenjevalcev.
• Kot stroka javno podpreti razvoj natančnejših, merljivih opisnikov v specifikacijah (skladno z zahtevo DIPV 2026 in smernicami E3S/EA) – s tem se argument o „subjektzaivnosti“ ocenjevanja odpravi z dejanji, ne le z zavračanjem očitka.
• Spremljati razvoj smernic E3S/EA (pričakovane 2025) in napredek proti akreditaciji panelov po ISO 17025 kot naslednji korak za slovenski sistem.
• V predstavitvi vnaprej nasloviti pričakovane protiargumente (razdelek 6), da se razprava ne konča pri obrambi, temveč pri skupni ugotovzaitvi, kje je resnično sporno vprašanje.
• Vključiti predlagano praktično vajo (razdelek 7) kot osrednji, izkustveni del usposabljanja – neposredna demonstracija je prepričljivejša od še tako dobre argumentacije.

Prof. dr. Tatjana Košmerl, Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za živilstvo

Tamara Rusjan, KGZ zavod GO, Agroživilski laboratorij

Sklepna misel

V resnici imamo isti cilj: vino, ki je pošteno do zemlje, iz katere izvira, do rok, ki so ga oblikovale, in do tistega, ki ga bo nazadnje okusil. Senzorična ocena ni sodba o filozofiji pridelave, temveč skupno prizadevanje, da to poštenost znamo prepoznati – naj izvira iz tradicije, iz inovacije ali iz njunega premišljenega sožitja. To je razlog, da se o njej pogovarjamo naprej, ne drug proti drugemu, temveč drug ob drugem.