Idila in izzivi tradicionalne pašne ovčereje med severno-makedonskim visokogorjem in kraško-brkinskim svetom
datum: 13.04.2026
Na zadnji torkov večer v mesecu marcu je bil v Kulturnem domu Nova Gorica predvajan dokumentarni film slovenske režiserke Petre Seliškar z naslovom »Gora se ne bo premaknila«. Projekciji filma je sledil pogovor z režiserko in Andrejem Škibinom, ki je veterinar, rejec ter vodja Centra za sonaravno rekultivacijo Vremščica (CSR).
Pobuda za pogovor po projekciji je nastala skozi sodelovanje med Kmetijsko gozdarskim zavodom Nova Gorica ter Inštitutom za slovensko narodopisje Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU) ter ob finančni podpori Evropske unije skozi projekta Woolshed (Interreg Alpine Space) in Life Varna paša. Leto 2026 je Organizacija Združenih narodov razglasila za leto pašništva in živinoreje, zato je bil pogovor po filmski projekciji tudi poklon temu obeležju. Velikokrat se ne zavedamo, da so pašniki, ki pokrivajo približno polovico svetovne kopenske površine, epicenter edinstvene biotske raznovrstnosti. Pastirji, ki redijo živali, pa prispevajo k prehranski varnosti ter ohranjajo raznoliko kulturno dediščino ter tradicionalno znanje.
Petra Seliškar se ni namenila posneti dokumentarca, ki bi romantiziral pastirstvo in v njem slikala nedotaknjeno idilo, ampak predstaviti občinstvu večplasten vpogled v dnevni ritem ter odnose med štirimi brati pastirji (starostni razpon od 6 do 21 let), ki tekom poletja sami skrbijo za 600-glavo čredo ovc in 40 glav govedi na 2400 metrov visoki gori Solunska glava v Severni Makedoniji. Prizori in zvoki, ki jih je filmska ekipa skozi pet poletij ujela na filmski trak, se gledalcu vtisnejo v spomin in odprejo številna vprašanja.
Skozi pogovor je režiserka Petra predstavila ozadje snemanja takšnega filma, Andrej pa je izzive ovčereje in pašništva predstavil v domačem okolju, v okviru CSR Vremščica, kjer skupaj s pastirji skrbi, poleg drugih živali, za čredo 620 ovc pasme Istrska pramenka, ena med najbolj ogroženimi slovenskimi pasmami. Istrske pramenke so odlične »mlekarice«, iz njihovega mleka pa nastaja cenjen ovčji Istrski sir, ki ima od lani tudi čezmejno zaščiteno poreklo. V pogovoru smo se tudi dotaknili dejstva, da je črede drobnice potrebno vedno bolj ščititi z raznolikimi zaščitnimi ukrepi pred plenilci in boleznimi, kar je bilo mogoče videti tudi v filmu, saj pastirjem pri varovanju črede pomaga med 20 - 30 pastirskih psov.
Skozi dokumentarni film in zanimiv pogovor smo lahko spoznali, da je na videz idilični in romantični poklic pravzaprav zelo zahtevno in požrtvovalno delo, za katerega človek potrebuje tako strokovno kot tudi ogromno praktičnega znanja. Odraščanje v takšnem naravnem okolju pa lahko vidimo kot dobrodošel odmik od odraščanja v dandanašnjem hiper-digitaliziranem in zaščitniškem okolju. V prihodnosti se bomo morali truditi, da pastirje in ovčerejce ohranimo kot del prehranske varnosti, naravovarstva, zaželenih poklicnih usmeritev in varovanja kulturne dediščine.
